Bajke in povesti o koaliciji

Janez Janša po daljšem obdobju precej sporadičnih javnih nastopov znova skrbi za dvig politične temperature. Medtem ko se predvsem tisti sopotniki slovenske politike, ki ob sami misli nanj dobijo ošpice, še vedno ubadajo s frazo, niti ne prvič vrženo v javni prostor, in se sprašujejo, kdaj se bo kronal za cesarja, je vrgel na mizo novo karto. Karto koalicije.

Sistem, ki ne trpi koalicij

Odziv potencialnih partnerjev, SLS in NSI,  je bil hladen, če ne celo ledeno hladen. Še marsikdo drug je najbrž zastrigel z ušesi. Janša vendar ni kakšen politični novinec, da ne bi vedel, po kakšnem volilnem sistemu v naši državi volimo poslance. Če drugega ne, se je proti sedanjemu sistemu njega dni boril na vse kriplje. Ker mu ni uspelo, je pač tako, da se stranka, ki je sposobna preplezati parlamentarni prag, najbolje znajde sama. Domnevam celo, da napoved povezave pred volitvami nima toliko opevanega “sinergijskega učinka”. Verjetno bo kak volivec  dvakrat premislil, ali naj obkroži številko pred SLS ali Novo Slovenijo, če s tem že vnaprej da glas za mandatarja Janšo.

Vrhu tega se je v dvajsetih letih demokracije izoblikovalo nenapisano pravilo, da dobi mandat za sestavo vlade prvak najmočnejše stranke, ki je v vseh primerih tudi oblikoval večinsko koalicijo (Drnovšek je 1997 sicer potreboval dva poskusa). Pred petnajstimi leti je “pomladna koalicija” dobila bistveno več sedežev od zmagovite LDS, a kljub temu si takratni predsednik Kučan ni pomišljal oblikovanja vlade poveriti liberalnodemokratskemu prvaku. Da bi Danilo Türk takšno prakso prelomil, ni verjetno, še zlasti ne, če bi bilo v prid sedanji opoziciji.

Zato so od “Puckovega leta” naprej volivci previdnejši. Leta 2000 so poskrbeli za krepko premoč LDS nad vnaprej napovedano koalicijo SDS in NSI, medtem ko štiri leta p0zneje niso samo naklonili izdatne prednosti SDS, temveč je slednja skupaj z NSI dobila hkrati več glasov kot dotedanja vladna večina, tri desnosredinske stranke pa so si zagotovile dovolj sedežev, da proti njim ni bilo moč oblikovati vlade. Še najtesneje je bilo na zadnjih volitvah, ker “levemu trojčku” ni uspelo zbrati zadostne večine, vendar se je razen relativne večine socialdemokratov tudi parlament nagnil precej v levo.

Zakaj rožljanje z zavezništvom?

Prvak demokratov vse omenjeno seveda ve. Zakaj potem svoje misli o (povolilni) koaliciji razodeva že zdaj? Najprej verjetno zato, ker v glavah najzvestejših volivcev desne sredine obstaja mit o pomladni koaliciji, recidiv Demosovega obdobja, ko je koalicija dejansko premagala posamično najmočnejše prenovitelje. Ko Janša s svojo ponudbo izpolnjuje to globoko željo dela svojega volilnega telesa po “združeni opoziciji” (ki ob sedanjem volilnem sistemu ni nujna), samo utrjuje svoj primat in ne izgubi ničesar.

Ravno tako vsaj deloma razblinja negotovost pri partnerskih strankah, povzročeno zaradi smele napovedi o petdesetih odstotkih plus. Kljub takojšnjemu očitku, da si hoče (znova vzpenjajoči se) stranki samo podrediti, kaže do njiju določeno spoštovanje. Odveč pa je kajpak dodati, da se kot prekaljen politik zelo dobro zaveda omejitev primerjav z zase “sanjskim” madžarskim scenarijem. Slovenija ni Madžarska in on kljub vsem podobnostim ni Viktor Orban.

In še en dobiček se da skovati iz ponujene roke. Če bo v želji, da bi čim bolj poudarili svojo drugačnost od Janševe druščine, eno ali drugo stranko (ali pa obe) zaneslo preveč v smer sedanje koalicije, bo volilni izkupiček demokratov bržkone še za kak glas obilnejši.

Rabelj in žrtvi?

Odzivi iz snubljenih grupacij ne izključujejo možnosti česa takega. Ostaja dejstvo, da velik del članstva in volivcev SLS in NSI prav SDS in Janšo osebno krivi za svojo pot na parlamentarno obrobje.   A najbrž jima ni odvzel ničesar, česar ne bi prej že sami izgubili. Še več: uspelo mu je priti tja, kamor bi rajnki krščanski demokrati celo ob najbolj naklonjenih zvezdah prilezli silno težko, Slovenska ljudska stranka pa – v tem se strinjam z nekoč zapisano mislijo Vlada Miheljaka – najbrž celo bi. Pa ni, ker se je samo Janša stanovitno upiral skušnjavi in ni stekel po drobtine z bogatinove (vladne) mize nemudoma, ko je bila za to priložnost. Ne demokristjani ne SLS takšne stanovitnosti niso premogli. Prvi so celo konstruktivno sedeli v vladi, ko je LDS v zlatem Drnovškovem obdobju najbolj gnala kulturni boj zoper Cerkev.  Je potem kaj čudnega, če se je toliko njihovih volivcev (in po letu 1997 še volivcev SLS) obrnilo h “komunistu”, “brezvercu” in (donedavna) “koruzniku”, ki je bil v tistem času vsaj v opoziciji? In mu je bilo desno volilno telo pripravljeno odpustiti, da je s svojim glasom odločilno pomagal k začetku vladavine LDS? Napake namreč ni ponovil.

Tudi zaradi tega lahko Janša odzive na svojo ponudbo o koaliciji spremlja precej ravnodušno. Iz izkušenj mu je pač jasno, da bo v primeru zmage na volilni večer (ki jo je sposoben doseči kot edini z desne sredine) vse prej izrečeno pozabljeno. In SLS in NSI, ki se jima, če ne bo še kakšnega samomorilskega napada v Peterletovem slogu, trenutno ni bati, da bi ostali zunaj parlamenta,  bosta “za narodov blagor” z veseljem zasedli ministrske fotelje. S predvolilnim sporazumom ali brez njega.

www.casnik.si