Glasujte proti malemu delu, a potem ne tarnajte nad posledicami

Upam, da bo Janez Janša ostal nepopustljiv kot vsi veliki revolucionarji. Ne pet, treba je organizirati in biti proti na desetih, dvajsetih referendumih. Dokler ne bo zalega izkrvavela sredi svoje avenije v gradnji, zagonila zadnjega dvoevrskega kovanca in odlikovala zadnjega terorista. Svoboda, varnost, pravičnost naj k nam nazaj se vrnejo.

Z obrazložitvami in utemeljitvami, zakaj je treba biti proti, se ni treba več truditi, velečastni poslanec Marijan Pojbič je izumil univerzalno: ‘Najprej zagotoviti, da bodo ljudje imeli delo in da bi delavci imeli primerne plače, s katerimi bo mogoče preživeti, prav tako upokojenci s primernimi pokojninami, s katerimi bi bilo mogoče preživeti.’

Vse genialne reči so preproste in tako zgledajo tudi ljudje, ki se jih domislijo. Utemeljitev genialnega Pojbiča je uporabna tako za družinski zakonik kot malo delo in delo na črno, tudi nad kazni za cestnoprometne prekrške je mogoče z njo. Kako pa naj jih sicer ljudje plačujejo, če nimajo dela ali zadostne plače/pokojnine? Ali si istospolni pari privoščijo otroke?

Ampak zdaj smo pri malem delu. Zakonu, ki neposredno ni tako ‘usoden’ kot arbitražni sporazum, a tudi ne tako nepomemben kot zakon o javni radioteleviziji. Zaradi morebitne nepotrditve zakona o malem delu kratkoročno ne bo ogrožen nacionalni interes (da imamo urejene meje s sosedi), Odmevi na nacionalki pa se začenjajo točno ob uri tudi brez zakona.

Toda zakon tudi ni dolgoročno tako ‘neusoden’, da bi kazalo biti proti njemu samo zaradi tega, ker tej vladi pač ne velja privoščiti nobenega veselja.

Nasprotno, ‘na splošno’ je zakon sprejemljiv, saj ureja razmeroma veliko sivočrno cono: (delovno)pravno, davčno, socialno, gospodarsko … In kadar koli ga lahko katera koli vlada spremeni v členih, ki niso ‘optimalni’.

Če zakona o malem delu ne bo, bo sivočrna cona ostala še najmanj dve leti. Verjetno še dlje; ta vlada se malega (študentskega) dela ne bo mogla več lotiti (razen morda s posebnim zakonom za upokojence in brezposelne), za naslednjo ne bo na vrhu seznama. Posledice bodo podobne kot pri togi obrambi delovnopravne zakonodaje, v zaledju katere se je razmahnila druga najbolj ‘brezpravna’ oblika zaposlovanja – preko agencij.

Kapital teži h kar najnižjim stroškom delovne sile, politika skrbi za pravila, v okviru katerih to lahko počne. Zgrešena je politika, ki kapitalu omogoča, da delovno silo najema pod različnimi pogoji in med seboj izigrava določene družbene skupine. Zakon o malem delu je s socialnega stališča poskus uskladitve ‘navzgor’, saj odpira dostop na trg delovne sile novim skupinam prebivalstva, hkrati pa njihov status približuje statusu zaposlenih. Zato bi kazalo glasovati zanj.

Če zakona o malem delu ne bo, bo prekarnega dela diskriminiranih ponudnikov delovne sile še več. Kdor bo izgubil službo ali je že zdaj nima več, bo imel še manj možnosti, da jo pod pogoji sedanjega zakona o delovnih razmerjih dobi. Ker vseh delovnih mest preko agencij in študentskih servisov ne bo mogoče ustrezno zapolniti, bodo podjetja selila proizvodnjo tja, kjer bodo kadri. Ne nujno samo tja, kjer bodo cenejši, v marsičem bolj privlačna v primerjavi s Slovenijo je tudi Avstrija. In ni več tako daleč dan, ko bo v EU Hrvaška.

Če zakona o malem delu ne bo, bo kapital, ki se ne more seliti, pritiskal, da gre reforma delovnopravne zakonodaje na raven agencijsko posredovanega ali celo študentskega dela. ‘Navzdol’ tako daleč, kot si nihče ne želi: takrat bomo res prišli v položaj, ko bodo ‘vietnamske mezde’, torej čim nižji strošek delovne sile edini ‘vzvod’ za ohranjanje konkurenčnosti (na nezahtevnih trgih). Čemur se bodo sindikati postavili po robu še bolj ogorčeno kot malemu delu. Če ta vlada ni znala organizirati socialnega dialoga, mi pa se nismo bili pripravljeni ničemur odpovedati, čaka naslednjo in nas odprt socialni konflikt. Pa ne le zaradi malega dela.

Današnje plače in pokojnine bodo takrat videti ne le primerne, ampak razkošne.

Vojko Flegar je urednik spletne strani