Štefan Celec - v dokumentarnem filmu obudil zgodbe prekmurskih izseljencev v ameriškem Bethlehemu

Danes se bo v Gledališču Park v Murski Soboti premierno predvajal film Slovenci v Bethlehemu. Film, ki prikazuje zgodbe Prekmurcev, ki so se vse od časa prve svetovne vojne izseljevali v to mesto v Pensilvaniji, na vzhodu Združenih držav Amerike, je delo Prekmurcev Štefana Celca in Jožeta Glažarja. Dvojec, ki se je lotil že številnih skupnih filmskih projektov, povezanih z zgodovino Pomurja, je v 48-minutnem dokumentarcu Slovenci v Bethlehemu obudil zgodbe naših prednikov, ki jih je življenje gnalo v iskanje svetlejše prihodnosti. Pred premiero filma smo se pogovarjali z režiserjem in scenaristom Štefanom Celcem.

Kako bi na kratko povzeli vaš film o Slovencih v Bethlehemu?

Film je bil posnet lani, ob 20. obletnici pobratenja mest Bethlehem in Murska Sobota. To je bilo že moje peto potovanje v Bethlehem, s filmom pa sem želel pokazati, kaj se je v teh letih v Bethlehemu spremenilo in pokazati življenje naših izseljencev.

Sam se z veseljem ukvarjam z raziskovanjem slovenskega izseljeništva. Pred tem smo že posneli podobne filme v Urugvaju in Argentini, zdaj pa je na vrsto prišel Bethelehem, kamor so se Prekmurci odseljevali že po prvi svetovni vojni. Takrat jih je bilo tam okoli 7000. Društvo, ki danes tam deluje, zdaj šteje okoli 200 ljudi, asimilacija pa je pripomogla, da jih kmalu več ne bo. Žal. Gre večinoma za starejše ljudi, tretje generacije potomcev slovenskih izseljencev, nekateri še znajo prekmursko, drugi pa so že pozabili.

Kateri so glavni elementi filma?

Najprej smo s filmom želeli pokazati, kako so se sploh izseljevali. Kako so prišli na Ellis Island, kjer so bili zelo strogi kriteriji sprejema v Ameriko in kjer so bili najprej tudi zdravniško pregledani. Kdor je prišel tja, je moral imeti povabilo in plačano karto. Mnogi so se morali žal vrniti, ker niso izpolnjevali vseh pogojev. Nekateri pa so nato od tam tudi prišli domov. Nekaj časa so delali, privarčevali denar in prišli domov, ko pa tukaj niso dobili dela, pa so se, ali vrnili v Bethlehem, ali pa so šli v Južno Ameriko.

Se pravi film večinoma vključuje zgodbe teh ljudi, ki so se v preteklosti izselili v Bethlehem?

Film se prične s predstavitvijo, kako je bilo nekoč. Porabili smo arhivske posnetke iz tistega časa, ki smo jih našli na spletu. Poleg tega so v filmu intervjuji z našimi izseljenci oziroma s potomci izseljencev. Okoli 12 intervjujev je v filmu. Govorijo svoje življenske zgodbe in o tem, kako so se preseljevali, kako so živeli predniki in oni. Beseda teče tudi o vključevanju v društvu Sisters Cities Bethlehem - Murska Sobota.  Vključen je tudi intervju z obema županoma pobratenih mest. Zanimivo je, da je župan Bethlehema Robert Dončec, ki je po obeh starših prekmurskega rodu in kar v filmu tudi poudari. Žal pa ne ve prekmursko in v filmu govori angleško.

Kaj ste poleg osebnih zgodb še vključili v film?

Govora je tudi o slovenskih cerkvah: tam obstajata še dve slovenski cerkvi, ena je protestantska – cerkev sv. Ivana, druga katoliška – cerkev sv. Jožefa. Zdaj ju zaradi pomanjkanja vernikov želijo zapreti, a si naši ljudje prizadevajo, da ju ne bi. So pa dosegli nek kompromis v katoliški cerkvi, da je odprta ob godu sv. Jožefa in ko kdo umre.

Film govori tudi o Kraljevini SHS in o tem, da je bilo v tistem času Prekmurje priključeno Jugoslaviji. Madžari so jih takrat označili za Vende oz. Vindiše, Prekmurci pa takrat še niso čutili pripadnosti SHS-u. Niso imeli duhovnikov v cerkvah in nekateri ljudje so bili prepričani, da Prekmurci pripadajo Madžarski in ne k Jugoslaviji. Štefan Antalič, sin izseljencev iz Noršinec in Porabja, je začel pred 30 leti raziskovati svoje korenine v Prekmurju. On je nato potomce izseljencev prepričal, da so Slovenci in ne Vendi, tako se imajo zdaj tudi oni za Slovence. To Antalič v svoji izjavi v filmu jasno poudari.

V filmu pa je tudi pesem prekmurskega izseljenca iz leta 1928. Kaj je izpovedal v pesmi?

Ja, to je pesem izseljenca Novaka iz leta 1928, doma je bil z Veščice. S to pesmijo se film tudi začne, govori o življenju, ki ga preživljajo tam. Pesem je ganljiva, v filmu jo interpretira Simona Cizar.

Potomci naših izseljencev še govorijo prekmursko oziroma slovensko?

Intervjuji so v angleščini, ker jih večina ne govori več prekmursko. Dve intervjuvanki, ki sta se preselili tja v 60. letih prejšnjega stoletja, še govorita prekmursko, drugače pa naša govorica tam izumira. Gre pa večinoma za ljudi z Goričkega.

V preteklosti je veljala podoba Amerike kot obljubljene dežele. Pa je bila Amerika za ljudi, ki so se tja izselili, res obljubljena dežela?

Sigurno je bila. Tam so dobili delo, ki je bilo dobro plačano, čeprav so morali trdo delati. Ljudje so varčevali, pošiljali denar domov. Oni so se tja preselili, ker je bila tam razvita železarska industrija, druga največja jeklarna v Ameriki sploh. Delo je bilo tam zagotovljeno. Moški so se zaposlili v železarni, ženske pa so delo dobile v tobačni tovarni, kjer so izdelovale cigare in cigarete.

Ko so prišli tja, so ustanovili svoja društva, kjer so si medsebojno pomagali. Če je bil kdo v stiski, so mu pomagali finančno, mu omogočili bivanje in podobno. Je pa bilo tako, da so prvotno šli tja preprosti ljudje, kmetje, nato pa tudi drugi. Tako sta prišla dva Prekmurca, ki sta ustanovila dva časopisa, Slobodna reč in Amerikanskih Slovencev glas. Tam je bilo tudi zelo živo kulturno življenje, prirejali so gledališke igre in podobno. Bethlehem je bil tistega časa veliko mesto, Sobota pa je bila velika vas, niti ene ulice ni imela asfaltirane.

Bethlehem je bil včasih razdeljen na sever in jug. Priseljenci so tja hodili iz celotne Evrope in so se večinoma naseljevali v južnem delu. V severnem delu Bethlehema so živeli Moravci, ki so bili prvotni naseljenci, ustanovitelji Bethlehema. Ustanovili so ga na božično noč leta 1731, od koder tudi ime Bethlehem. Severni Bethlehem je na jug gledal zviška, kot na drugo-, tretjerazredno naselje, tu so bili namreč tudi bordeli in druge podobne stvari.

Film ste snemali v času proslave ob Slovenskem dnevu. Kaj za tamkajšnje potomce Slovencev pomeni Slovenski dan?

16. junija je tam Slovenski dan. Vsako leto se na ta dan zberejo naši potomci in pripravijo ceremonijo z dvigom slovenske zastave na občinskem trgu. Te prireditve se udeležijo tudi kongresniki z ameriškega parlamenta in drugi veljaki, lansko leto je prišel tudi slovenski veleposlanik z Washingtona in njegov namestnik Vlado Kolmanič, Sobočanec. Proslave se udeležijo večinoma starejši ljudje, vmes pa se najdejo tudi mladi obrazi. Imajo svojega harmonikaša, pojejo slovensko himno in druge pesmi. Temu pa sledi veselica v gostinskem lokalu v bližnjem gozdu, ki je v lasti enega izmed naših potomcev, kjer je nato tudi fešta.

Je bilo težko prepričati intervjuvance, da sodelujejo v filmu?

Pri tem sta mi veliko pomagala predsednik društva Gene Novak in njegova žena Kathy. Zbrali smo se v cerkvi, nekatere med njimi sem poznal že od prej, druge pa sem takrat spoznal na novo. Vse intervjuje smo nato posneli tam, praktično v enem dnevu. Le Antaliča smo snemali na več mestih,  tudi na pokopališču, kjer so pokopani njegovi starši, da se tudi po nagrobnikih vidi, koliko Slovencev je prišlo tja.

Izjavo v filmu je dal tudi murskosoboški župan Aleksander Jevšek, povedal je, kako si on predstavlja prihodnje sodelovanje med mestoma. O sodelovanju je govoril tudi župan Bethlehema, oba pa sta izrazila željo, da bi obiskala partnersko mesto na drugi strani luže. Film želimo predstaviti tudi v Bethlehemu, bo pa potrebno potem slovenski tekst prevesti v angleščino. To bi radi izvedli oktobra in morda bi takrat šel tja tudi soboški župan.

Kje ste dobili sredstva za snemanje? So to večinoma vaši vložki ali ste pridobili tudi sofinancerje?

Pri snemanje filma nas je podprl Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Oni so prispevali 1500 evrov za potne stroške, ostale stroške, ki so nastali, pa sva krila sama s snemalcem oziroma montažerjem Jožetom Glažarjem. Je pa bilo kljub sofinanciranju  še vsaj enkrat toliko stroškov.

Film bo po petkovi premieri možno videti tudi na prireditvi Dobrodošli doma, ki se bo v soboto odvijala v Rakičanu. Kakšne načrte pa še imate s filmom?

Za predstavitev filma se dogovarjamo tudi s TIC-em v Beltincih. Predvajan bo na RTV Maribor, dogovarjamo pa se tudi, da bi ga predvajala nacionalna televizija RTV Slovenija. Film o Slovencih v Bethlehemu nameravam poslati tudi na festival dokumentarnih filmov v Maribor, ki se bo odvijal avgusta.