http://www.vss-ms.si/

POM-PROFIL

Mitja in Judit – mlada evangeličanska duhovnika v Križevcih na Goričkem

Križevci

Mitja Andrejek in Judit Györfi Andrejek sta mlada evangeličanska duhovnika, ki kot mož in žena z dvema otrokoma že nekaj let poklicno delujeta in tudi živita v Križevcih na Goričkem. Spoznala sta se v času študija, ko je Mitja iz domačih Sebeborcev odšel študirat za poklic duhovnika na Evangeličansko teološko fakulteto v Budimpešto. Zakaj sta se odločila za študij in poklic duhovnika, kako je potekal šestletni študij v Budimpešti, kakšne so kulturne razlike med Slovenijo in Madžarsko in kaj nas povezuje ter kako poteka njun vsakdan? Vse to in še več boste izvedli v Pom-profilu.

Kako se je začelo, zakaj sta se odločila za študij teologije in kasneje duhovniški poklic?

Najprej smo mlada evangeličanska duhovnika povprašali, kje so njuni začetki, zakaj sta se odločila za ta poklic, delo in sprva študij. Judit nam uvodoma pove, da sama prihaja iz duhovniške družine, saj je že njen oče po poklicu duhovnik. Z odraščanjem v družini duhovnika si je tudi sama že od malega želela, da bi nekoč postala duhovnica v šoli. Na Madžarskem ima namreč vsaka šola svojega duhovnika. Kot še doda Judit, je od nekdaj želela delati kot duhovnica s šolajočimi otroci, mladimi in študenti. Študirala je namreč tudi sociologijo, socialno psihologijo in teologijo, da bi lahko opravljala delo na teh področjih, kot je tudi delo na šoli. Ni pa načrtovala, da bo nekoč delala kot gmajnski duhovnik, kar ji je s časom bilo vedno bolj všeč in se je v tem delu in poklicu naposled našla.

Judit verjame, da delo duhovnika večkrat ni enostavno, a si z ljudmi in ob njih ob posebnih priložnostih in pomembnih dogodkih, kot so krst, konfirmacija, poroka, blagoslovitev, pri pogrebu in še pri mnogočem drugem. Vsekakor gre za pomembno delo in službo, ki je v družbi cenjeno in ugledno.

Poklic in delo duhovnika je poslanstvo ter nekaj, kar te pritegne že v otroštvu

Mitja je svojo odločitev za duhovniški poklic začel z besedami, da je delo duhovnika poslanstvo in poseben poklic, kar je nekaj kar te pritegne že v otroštvu. Sam sicer ne izhaja iz duhovniške družine kot Judit, a vera njegovih staršev in predvsem babice in dedka je imela nanj močan vpliv že v otroštvu in kasneje na njegovo odločitev pri odločitvi za poklic. Kot nam zaupa Mitja, se dobro spomni, da sta ga dedek in babica skoraj vsako nedeljo, ko sta lahko, peljala k božji službi. Kot se je izkazalo, je to bil nekakšen začetni pogoj, da se mu je ta poklic začel že v otroštvu, vsaj vizualno dopasti in mu kasneje postajal vedno bolj všeč.

Po osnovni šoli je tako prišla ideja, da bi se vpisal na študij teologije, ni pa točno vedel kaj in kako. Tako se je napotil povprašat svojega duhovnika v Puconcih, g. Evgena Balažica, kakšen je postopek za vpis na študij teologije. Kot je dobil odgovor, takrat to žal ni bilo mogoče, saj je nekaj posameznikov že bilo pripravljenih za študij teologije, bo pa to možno morda kdaj kasneje. Tako se je Mitja sprava vpisal na Srednjo kmetijsko šolo v Rakičan ter kasneje na študij agronomije v Mariboru. Med študijem pa se je zgodil, ta odgovor »morda kdaj kasneje«.

»Brez pomisleka ali velikih posvetovanj sem se  odločil za študij teologije,« razloži svoj motiv za študij v tujini.

Mitja se je tako na poziv Madžarske evangeličanske cerkve vpisal na študij teologije v Budimpešti. Ponovno se je odpravil do svojega duhovnika v Puconcih, napisal prošnjo, in ko je bil sprejet na fakulteto se je študij v velikem mestu lahko pričel.

Prihod v Budimpešto in pričetek študija ter življenja v dvomilijonskem glavnem mestu Madžarske

Mitja se tako v začetku svojih dvajsetih let vpiše na Evangeličansko teološko fakulteto v Budimpešto in prispe na študij in življenje v velikem, dvo-milijonskem glavnem mestu Madžarske.

»Sprva je to bil nek kulturni šok, predvsem pa tuj jezik. So bile neke ovire, veliko, dvomilijonsko mesto, razumevanje in učenje jezika, novo okolje ... A močna notranja želja za poklic duhovnika je prevladala,« se spominja svojih začetkov ob prihodu v Budimpešto Mitja.

Kot nadalje pripoveduje Mitja, imamo Slovenci in Madžari nekaj skupne zgodovine, ko je Prekmurje spadalo v ogrski del takratne Avstro-Ogrske monarhije. Nekaj zgodovine nas tako povezuje, nekaj je kulturnih, jezikovnih razlik, a raznolikost nas tako bogati.

Kot nam pripoveduje nadalje Mitja, je pri učenju madžarskega jezika zatem zelo hitro napredoval, saj je po pol leta že hodil normalno na predavanja, v enem letu pa tudi na težje izpite. Izpostavi pa, da je madžarski jezik zelo bogat, saj vsebuje ogromno besed in ko enkrat ugotoviš logiko, ti znanje in razumevanje tujega jezika odpira marsikatera vrata. Prekmurščina in madžarščina pa, da nimata toliko skupnih besed, kot si včasih mislimo oz. velja prepričanje v preostalih delih Slovenije.

»Predvsem se mi je vtisnila v spomin odprtost in pomoč študijskih kolegov, ki so mi ves čas stali ob strani. Skupnost, ki drži skupaj. In pa ogromno ostalih študijskih in obštudijskih aktivnosti,« se spominja svojih vtisov s časa študija.

O profesorici Nemki, ki je učila hebrejščino Slovenca v madžarskem jeziku

Kot nam zaupa Mitja, se je zelo hitro spoprijateljil z madžarsko prehrano, ki je znana kot malo bolj močna, na primer jedi bograč, golaž in paprikaš. Judit se medtem spomni zanimivosti, o kateri so se s sošolci in kolegi večkrat nasmejali.

»Mitja je bil zelo dober v starih jezikih kot so hebrejščina in grščina. Profesorica za te jezike je namreč bila po narodnosti Nemka, ki je učila hebrejščino Slovenca v madžarskem jeziku.«

Pogovor tako nanese na razlike med slovensko ni madžarsko kulturo, jezikoma in običaji in s tem povezanimi zanimivimi situacijami. Judit se tako spomni še naslednje zanimivosti, ki je povezana z različnimi običaji med Slovenijo in Madžarsko.

»Nekoč smo bili z družbo nekje zunaj v Budimpešti in je Mitja plačal pijačo za celo družbo, ki je bila takrat zbrana. Pa sem mu rekla, Mitja ti tega ne boš dobil nazaj,« se danes nasmeji takrat nerazumljivi situaciji Judit.

Sedaj ko pozna slovensko kulturo, jezik in običaje razume, da je pri nas v Sloveniji lahko navada, da vsak enkrat plača pijačo vsej družbi in potem to dobi tudi povrnjeno.

Zatem se Judit spomni še ene zanimivosti, s področja prehrane, namreč v Sloveniji je običaj za vsaj obrok juha, če greš jest v restavracije, sta tako vedno na jedilniku dve juhi, tudi poleti ko je vroče, kar se ji je sprva zdelo nenavadno. Kot še doda, sicer ni nekih velikih razlik, je pa rabila nekaj časa, da se je privadila na določeno slovensko prehrano, pri čemer omeni bučno olje, ajdove kaše pa, da se še zdaj ni povsem navadila.

Začetno težavno razumevanje prekmurščine, ki je dokaj težek dialekt

Kot nam nadalje zaupa Judit, je zanimivo, da je imela sprva z razumevanjem prekmurščine nemalo težav. Sama namreč takoj prepozna prekmurski dialekt ali pa pogovorni jezik Slovenca iz osrednje Slovenije, saj jih dosti lažje razume, kot pa prekmurščino, ki je dokaj težek dialekt.

»Madžarščina ima npr. samo en spol - moški za vse. Slovenci imate slovnico s tremi spoli, najtežja pa je dvojina,« pove Judit zanimivost s področja obeh jezikov.

Kot nam pove Judit, ki zares dobro govori slovenski jezik, sedaj lahko že kar nekaj časa povsem samostojno hodi na dogodke ali v družbo, kjer povsem razume slovenščino in se tudi samostojno sporazumeva. Na področju jezika je bila zanjo zelo dobrodošla udeležba na poletni šoli slovenskega jezika na Filozofski Fakulteti v Ljubljani ter za Mitjo podoben intenzivni tečaj tujega jezika v Debrecenu na Madžarskem. Tudi njuna otroka, hčerka in sin obiskujeta dvojezični vrtec v Sloveniji, tako da sta deležna vzgoje z obeh kulturnih okolij in jezikov, kakor tudi plesa, petja in vseh ostalih dejavnosti v vrtcu.

Pot od pričetka študija teologije do duhovniškega poklica in kako sta se medtem spoznala?

Kako pa poteka poklicna pot evangeličanskega duhovnika od začetkov za odločitev študija vse do samostojnega opravljanja duhovniškega poklica?

Mlada evangeličanska duhovnika nam razložita, da je magisterski študij teologije v Budimpešti, po starem nedeljenem sistemu, trajal pet let. Nato po diplomi opravljaš delo pripravnika in kaplana v eni izmed cerkva na Madžarskem, po opravljenem duhovniškem izpitu pa imaš možnost posvetitve v duhovnika, nakar lahko samostojno tudi opravljaš poklic duhovnika. Študij teologije je odprtega tipa, saj lahko tam študira kdorkoli ter po končanem študiju tudi izbira, ali se dal posvetiti v duhovnika ali ne.

Po končanem študiju sta se prav tako odločila za usposabljanje v tujini v Nemčiji v Leipzigu, ki ga štipendira Humanitarna organizacija Gustaf Adolf za študente teologije in celega sveta. Ker sta oba z Judit že vedela, da se bosta po koncu študija vrnila v Slovenijo, sta tako zaprosila za opravljanje kaplanstva za eno leto v Sloveniji z dodeljenim mentorjem, g. Leonom Novakom v Murski Soboti, ki jima je ves čas tudi veliko stal ob strani.

Mitja in Judit sta se spoznala v času študija v Budimpešti, saj je Judit že bila pomočnica pri enem izmed profesorjev na fakulteti. Takrat so ji profesorji povedali, da mora zelo paziti na »tega novega Slovenca« in mu pomagati, da bo vse vredu z njim, kot novemu študentu v velemestu kot je Budimpešta. In tako sta se počasi spoznala.

»Ni dveh enakih dnevov, en dan ni enak drugemu« - O vsakodnevnem delu in službi duhovnika

Kako poteka delo, služba duhovnika vsak dan? Za kaj vse mora duhovnik poskrbeti in pripraviti? Osrednja dogodka v tednu sta nedeljsko bogoslužje in verouk. Za nedeljsko božjo službo se duhovnik pripravlja skozi ves teden, z različnimi aktivnostmi in delovanjem v fari ter že omenjenim mladinskim delom in veroukom. Seveda delo vključuje naloge in opravila ob kazualih in obrede ob različnih priložnostih, kot so rojstvo, smrt, konfirmacija, obiski v bolnišnici ali domu za ostarele ter pri velikih praznikih kot so Velika noč in Božič.

»Ni dveh enakih dnevov, en dan ni enak drugemu. Delo je res pestro. Bogoslužje, verouk, mladinske biblične ure, krsti, obiski v bolnici in domu starejših, pogrebi in drugi dogodki med tednom,« o vsebinsko bogatem in razgibanem delovniku pove Judit.

Judit, ki sedaj opravlja delo pomočnice duhovnika, oz. kot druga duhovnica v Evangeličanski cerkveni občini v Murski Soboti pa še omeni, da je razlika med delom v cerkvi v mestu ali v podeželskem kraju.

»Delovni čas je zelo fleksibilen, saj včasih delo lahko poteka 24 ur na dan, včasih imamo kakšen dan manj natrpano. Delo si delno lahko tudi samostojno razporejaš,« pove še o delovnem času Judit.

Glasbena skupina Selah - »Glasba je zelo dober način, da mladim približamo versko tematiko«

V Križevcih na Goričkem, kjer opravlja svoj duhovniški poklic Mitja in kjer tudi živijo z Judit in otrokoma, dajejo poseben poudarek tudi verouku, različnim aktivnostim in delavnicam za otroke ter mladino. Ob vseh večjih cerkvenih praznikih pripravijo različne delavnice za otroke in jim na ta način razložijo tematiko ter poskušajo narediti vsebino zanimivo. Prav tako prirejajo občasna mladinska srečanja, kjer se lahko pogovorijo na določeno temo ali organizirajo izlet.

Poleti tako že drugo leto prirejajo poletni tabor, za otroke do konfiramcije in konca osnovne šole, kar je nekakšna priprava za kasnejše mladinske tabore. Letos bo ta potekal od 9. do 14. julija in je tako pred vrati, prvič pa so imeli na taboru 55 otrok kar je relativno velika številka. Kot nadalje pove Judit, v Murski Soboti precej pozornosti namenjajo tudi glasbi in poizkušajo na ta način pritegniti mlade k sodelovanju.

»Glasba je zelo dober način, da približamo mladim versko tematiko in kličemo mlade k Bogu. Tako deluje tudi glasbena skupina Selah, ki izvaja moderno krščansko glasbo, v načrtu pa imamo tudi mladinski dekliški zbor«, nam o vsebinsko pestrem mladinskem delu v ECO Murska Sobota pove Judit.

»Želimo biti tam za ljudi, ko nas potrebujejo«

Kaj je mladima duhovnikoma pri njunem delu najbolj všeč? Kot nam zaupa Judit, ji je pri njenem poklicu najbolj všeč to, da je ko duhovnica in oseba ves čas zelo blizu ljudem.

»Ob ljudeh smo ob njihovih najpomembnejših dogodkih v življenju. Želimo biti tam za ljudi, ko nas potrebujejo. To, kar je najtežje pri našem delu, je hkrati tudi naš najboljši del,« nam zaupa Judit.

Kot še doda Judit, tudi ni vedno tako enostavno živeti, saj si kot duhovnik večino časa na očeh javnosti, treba je pa najti neko pravo mejo.

»Slišiš lahko mnoge življenjske zgodbe ljudi, in kot duhovnik jim skušaš biti v pomoč, največkrat v tolažbo in oporo«

Mitja doda svoj pogled: »Vrhunec duhovniškega dela čez teden je nedeljsko bogoslužje, ko poizkušamo pokazati in povedati, kaj je Božje sporočilo za nas in kako to vključiti v naše življenje. Božja beseda in služba ter vsakdanje življenje se prepletajo in so povezani, tega ne moreš ločiti. In tu je en ta izziv. Ne moreš nečesa govoriti pri nedeljskem bogoslužju, čez teden pa delati nekaj drugače,« razloži Mitja svoje prepričanje o prepletanju poklicnega dela in vsakdanjega življenja duhovnika.

Mitja na vprašanje, kaj mu je najbolj všeč pri njegovem delu in poklicu doda, da je to srečevanje z ljudmi.

»Slišiš lahko mnoge življenjske zgodbe ljudi, različnih starostnih skupin in kot duhovnik jim skušaš biti v pomoč, največkrat v tolažbo in oporo. Včasih pa tudi pomagaš fizično ali materialno. Z okolico in z okoljem moraš biti povezan, govoriti moraš njihov jezik, se prilagoditi okolju, kjer živiš,« še doda Mitja.

»Poizkušava pokazati, da je vera lahko atraktivna tudi za mlade ljudi«

O tem, kako so ju sprejeli v Prekmurju, v krajih, kjer delujeta in družbi kot mlada evangeličanska duhovnika Judit pove:

»Mislim, da so naju sprejeli zelo pozitivno. S svojim poklicnim delom in delovanjem v družbi se trudiva. Poizkušava pokazati, kako lahko kot mladi človek živiš krščansko življenje. Prav tako pa pokazati, da vera ni samo za stare ljudi ter da je lahko atraktivna tudi za mlade ljudi«.

»Pokazati poizkušava odprtost za ljudi, saj moraš biti odprt za vse ljudi, brez izbire in predsodkov. Ljudem poizkušam vedno pomagati. Nikoli jim povedati »ne«.«

»Vedno biti tam, kjer nas ljudje potrebujejo« 

Kot nadalje povesta Mitja in Judit, je sedaj, ko smo mladi,  pravi čas za aktivnost in da delamo s polno energije, saj kasneje morda ne bomo mogli.

»Nekakšno najino vodilo in moto je, vedno biti tam, kjer nas ljudje potrebujejo. Tako v težkih in žalostnih, kot tudi veselih trenutkih. Če se veselimo, ali če je žalost in je potrebna tolažba, lahko skupaj jokamo, ali pa skupaj tudi spijemo kavo,« nam ob zaključku našega pogovora zaupata svoje poglede in razmišljanja o svojem delu, poklicu in življenju mlada evangeličanska duhovnika Mitja in Judit. 

    Fotogalerija

    Komentarji

    !Za komentiranje se morate prijaviti

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.