Vpliv pametnih telefonov in računalnikov na otroke

Martina Medved, mag. zak. in druž. štud. in specializantka zakonske in družinske terapije, izvaja podporo posameznikom, parom in družinam preko tematskih predavanj, delavnic oz. podpornih preventivnih programov. Podiplomski študij je zaključila na Univerzi v Ljubljani, izkušnje na področju dela z otroki, mladostniki, družinami pa pridobivala v obliki strokovnih praks doma in v tujini (Avstrija, Grčija, Filipini). Pri svojem delu se osredotoča na razvoj osebnostne, partnerske in družinske rasti, nudi pa tudi brezplačno in anonimno online svetovanje na spletni strani www.tvoj-nasvet.si, na kateri je ustvarila 1. strokovni blog o partnerstvu, družini in osebnostni rasti - Brlog nasvetov.

Zakaj doživljajo otroci toliko ugodja ob telefonih, računalnikih, tablicah?

Vzrok za to je sledeč: možgani ob situacijah, ki so za nas ugodne in prijetne, izločajo hormon dopamin. Naši možgani si zapomnijo, kje smo dobili to dozo zadovoljstva, zato se vedno znova vračajo nazaj po novo dozo. Ni pomembno, ali gre za računalniške igrice, brskanje po video posnetkih, nakupovalnih spletnih straneh, socialnih omrežjih … Vse to sproža v nas občutek vznemirjenja in zabave. Ta občutek je še toliko večji v otroških možganih, ki so zmožni selekcioniranja pomembnih informacij od nepomembnih oz. vzdrževanja samokontrole v veliko manjši meri kot možgani odraslih.

Predstavljajte si, da, ko posežemo po pametnih napravah, naši možgani ob vsem tem ugodju vpijejo: »Še, še« in nas kaj kmalu tako »potegne noter« v virtualno dogajanje, da lahko hitro izgubimo občutek za čas. Isto opazimo, ko nam zazvoni telefon ali dobimo sporočilo oz. le signal za obvestilo na e-pošti ali Facebook-u, pa moramo takoj pogledati na telefon. Vedno manj smo zmožni samokontrole oz. abstinence od pametnih naprav, ker so naši možgani že tako programirani, da vedo, da tam dobijo ugodje.

Pravite, da so občutja, ki jih otrok doživlja v virtualnem svetu, varljiva in neresnična. Zakaj?

Občutja, ki jih otrok ob tem doživlja, so sicer resnična: še posebej na socialnih omrežjih ali ob računalniških igricah, v katerih je udeleženih več tekmovalcev, lahko doživlja globoke občutke sramu, premaganosti, izgube ali zavrženosti. Ste kdaj opazovali svojega otroka na socialnih omrežjih? Tam lahko doživlja celo paleto občutij – vse od vznemirjenja in zaljubljenosti, do razočaranja, samote in želje po tem, da bi bil enak svojim virtualnim prijateljem, da bi jim pripadal. Ti občutki so torej resnični, vendar pa težava nastopi takrat, ko ta občutja postanejo prevladujoča v otrokovem življenju in nadomestijo tista občutja oz. izkušnje, ki bi jih moral dobiti v realnem življenju.

Priča sem bila že primeru, ko je najstnik na Facebooku imel prijateljski odnos, ki pa je bil lažen. On  je ob tem prijateljstvu resnično doživljal občutke povezanosti, pripadnosti, naklonjenosti, saj sta si pisala po cele dneve, ko pa sta se srečala v šoli, ga je ta isti prijatelj ignoriral in vztrajno izločal iz družbe, saj sta bila prijatelja le na Facebooku. Podoben primer temu je, ko fant in punca hodita le virtualno, v resničnem življenju pa še sploh nista bila na kavi ali na sprehodu. Ko sta šla narazen, je ta najstnik resnično doživljal veliko stisko in simptome, podobne depresiji, ob vsem tem pa še kopico sramu s strani okolice, ker si je tako močno vzel vse skupaj k srcu, saj nista bila zares skupaj. Mogoče je nam, odraslim, to smešno ali se celo sliši neverjetno, a je takšnih in podobnih zgodb še veliko. Čustva, ki jih razvijemo v virtualnem svetu, so torej pristna, vendar imajo lahko zelo neprijetne posledice v našem realnem svetu.

Foto: osebni arhiv Martina Medved

Pa bi nas, starše, moralo skrbeti?

Mislim, da bi nas moralo skrbeti, če temu ne bi posvečali nič pozornosti ali če zanemarjamo preventivo. Staršem, ki so se pripravljeni učiti in ozaveščati o tej tematiki, zmeraj povem, da sicer nikoli ni prepozno, da pa je vsekakor priporočljivo začeti čim prej – najprej izobraziti sebe, nato pa pomagati še otroku, da pri rabi zaslonov ne zabrede predaleč. Nekdo mi je nekoč rekel, da je njegov otrok star šele dobro leto in da on kot starš še ne potrebuje teh vsebin. Dajmo pogledati z drugega zornega kota: če se pravočasno nauči, kako sproti kontrolirati (ne)varno rabo, bo znal kasneje bolje urgirati, če bo potrebno. Poleg tega je danes po raziskavah v Sloveniji pri kar 37 % otrok govorimo o problematični rabi – to pomeni, da ne zmorejo kontrolirati časa na internetu, da ne zmorejo vzpostavljati odnosov z vrstniki ali se hitro znajdejo v konfliktih, se odzivajo razdražljivo ali agresivno, če se jim omeji dostop do naprav, ne zmorejo funkcionirati ali opravljati vsakodnevnih nalog, premalo spijo itd. Če ne želimo vzgojiti robotov, je pravi čas, da začnemo o tem razmišljati že danes oz. nekoliko hudomušno rečeno, že takrat, ko prinesemo otroka iz porodnišnice domov.

Kako torej preprečiti zasvojenost s pametnimi napravami oz. kontrolirati njihovo rabo?

O tem bomo govorili na predavanju dne 8. maja 2019 ob 17.30 v Centru za družine Murska Sobota (RIS Dvorec Rakičan). Spregovorili bomo o nevarnostih, ki na spletu prežijo na naše otroke in najstnike in o neprijetnih posledicah, ki lahko nastopijo ob prekomerni rabi. Pogovarjali se bomo o meji – kdaj postane raba zaslonov problematična in nevarna ter kako jo zajeziti. Predavanje je brezplačno in odprto za vse, tako za strokovno (učitelji, vzgojitelji …) kot nestrokovno javnost (starši, skrbniki, dedki, babice, strici, tete, drugi sorodniki ali skrbniki …), skratka vse, ki se želijo opremiti z informacijami, kako zavarovati otroka pred virtualnimi pastmi.

Več informacij najdete TUKAJ.