https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
http://ris-dr.si/go/563/1063/CENTER_ZA_DRUZINE_MURSKA_SOBOTA
http://www.zniders.com/

INTERVJU

Dušan Kovač: Avantura s kanujem mi je pomagala pri iskanju smisla bivanja

 

Dušan Kovač, avanturist iz Bakovcev, se je pred dobrimi štirimi tedni vrnil s potovanja po Muri, Dravi in Donavi. Do cilja – Črnega morja zaradi spleta okoliščin ni prispel, je pa na poti doživel ogromno zanimivega, bil več lačen kot sit, nemalokrat premočen in umazan, a hkrati svoboden, pristen stik z naravo pa mu je pomagal, da se je zazrl vase in prišel bliže k spoznanju o lastnem smislu.

Za Pomurec.com je spregovoril o dogodivščinah, ki jih je doživel v mesecu in pol na evropskih rekah.

Naslov vašega bloga je "Po rekah do zvezd". Ste prišli do zvezd?

Naslov, ki sem ga izbral, nosi poseben pomen – ne gre za neke medijske zvezde niti za tiste na nebu. Te zvezde, ki sem jih na poti iskal in tudi našel, so bili ljudje, ki so me tako ali drugače podpirali; ribiči, ki sem jih srečeval, preprosti ljudje, ki so mi pomagali, mi dali hrano, pijačo ali pa le toplo besedo; naslov je torej zelo simbolen.

Dušan, zakaj ste se sploh odločili za svoj podvig – da s kanujem preveslate Muro, Dravo in Donavo?

Želja, da bi prepotoval te reke, se mi je porodila že v mladosti. Že pri zemljepisu, ko smo se učili o reki Donavi, sem si rekel: "Po tej reki bi rad zaplul, rad bi spoznal to prelepo podonavje." Sam nisem mnenja, da je to ne vem kako velik podvig; na pot sem bil pripravljen, imel pa sem tudi zelo dober in močan čoln, ki je kljuboval vsem razmeram. Ko so me z obrežij opazovali ljudje, sem večkrat zaslišal, kako so se pogovarjali: "Glej, kako hitro pa ta plove!"

Kako to, da ste na pot odšli sami?

Čoln, s katerim sem odpotoval, je izdelan za dve osebi in bi brez težav s sabo vzel sopotnika. Toda želel sem si biti sam z naravo, biti svoboden. To pot sem želel doživeti tako, kot sem si sam zamislil, brez prilagajnja komur koli. Še do konca nisem nikomur povedal, da grem na pot sam, niti bratu. Nisem ga želel vznemirjati.

Kje ste začeli svojo pot?

Svojo pot sem, zaradi tega, ker je bila moja pot naravi prijazna, začel v Avstriji pod elektrarnami, v Wildonu.

Je bila pot naporna? Koliko časa dnevno ste veslali?

Pot je bila seveda do neke mere naporna, vendar sem se na to pripravil. Veslal sem od 8 do 10 ali včasih celo po 12 ur dnevno. Ko si na reki, se ti zdi, da nikamor ne napreduješ, da si se ustavil na neki točki. Veslanje podnevi je bilo veslanje za dosego cilja, a včasih sem si zaželel svobode in sem neobremenjeno veslal ponoči – sam z naravo in svojimi mislimi.

Kakšni so bili občutki med veslanjem?

Čoln, a katerim sem potoval, ima samo eno veslo in ga je treba znati obvladovati. S čolnom sva si bila vseskozi na "ti" - ko čoln drsi po reki, so to nepopisno lepi trenutki.

Ste se na rekah srečali tudi s kakšnimi nevarnostmi?

Nevarnosti so vsepovsod; tudi ko greš po cesti peš ali z avtom, nevarnosti so celo v domačem stanovanju. Seveda so na rekah posebne nevarnosti – vrtinci, nevihte, strupene kače ... a na vse to se človek mora navaditi. Doživel sem sicer hudo nevihto na Donavi, in takrat, lahko rečem, mi je zaledenela kri. A človeško telo v takih trenutkih postane "stroj", lahko prenese zelo velike napore. Storil sem napako, da prav takrat nisem imal na sebi rešilnega jopiča – toda to me je izučilo za vnaprej.

Kaj bi povedali o ljudeh, ki ste jih srečevali na svoji poti? So drugačni od nas?

Človek je človek, pa naj bo Slovenec ali Hrvat ali Romun. Vsepovsod obstajajo dobri in malo manj dobri ljudje, narodnost ni pomembna – važen je človek. Kamorkoli sem prišel, so me zelo velikodušno in gostoljubno sprejeli; lahko bi rekel, da so me imeli za brata. Vsi ljudje so bili dobri, predvsem Srbi so zelo spontani in odprti.

Kako so rekli ljudje, ko so videli in izvedeli, da tako daleč potujete sami po nevarnih rekah?

Ljudi je vseh vrst – eni so si zagotovo mislili, da sem nor, drugi so me spet občudovali in me z vzkliki spodbujali na moji poti. V ljudeh obstaja določena mera zavisti, s katero pa se ne obremenjujem – na svoji poti namreč nisem nikogar oviral, pot je odprta za vse. Kar sem storil jaz, lahko vsakdo, ne glede na starost.

Kako je bilo s prehrano in higieno na vašem potovanju?

Glede tega nisem nič kompliciral. Če bi šel še enkrat na pot, bi vzel s sabo še manj oblačil, saj so se tako ali tako zmočila in mi bila v breme. Na poti sem se tudi pobril in sfriziral, in sicer v Srbiji za dva evra.  Jedel sem, kar sem imel s sabo – v glavnem konzerve – in vse, kar sem našel v naravi; divje sadeže, vršičke ... kar mi je pač prišlo pod roke. Ničesar nisem metal stran. V naravi se vsekakor da preživeti.

Katera stvar se vam je na potovanju najbolj vtisnila v spomin oz. je na vas pustila največji pečat?

Težko izpostavim samo eno stvar, saj sem na potovanju doživel zelo veliko lepih stvari. Izkušnje, ki si jih bom najbolj zapomnil, so povezane z ljudmi – zvezdami, ki sem jih srečeval na svoji poti. V srcu mi je ostal lep spomin na ribiča, ki me je velikodušno pogostil. Videl me je že na daleč in me s čolnom popeljal k sebi, kjer me je postregel  z juho, ki jo je pravkar skuhal. Neverjetno je, kako so ti ljudje gostoljubni in odprti za človeka. S tisto juho nisem napolnil samo vedno praznega želodca, ampak mi je ta mož dal veliko.

Videli ste urejenost rek in obrežij. Ali ljudje dovolj skrbimo za reke in čistočo narave?

Na tem področju ljudem še veliko manjka. Recimo, v Srbije, je okoli rek taka nesnaga, da človeka zaboli srce – plastenke in smeti vsepovsod, smeti s tovornjaki vozijo v Donavo, potem je tu še promet. V primer javi z balkanskimi narodi Slovenci zelo dobro skrbimo za čistočo rek in narave.

Kakšno je vaše mnenje o gradnji elektrarne na reki Muri?

Sem absolutno proti! Če bi se to zgodilo, bi to bilo kriminalno dejanje. Moramo se zavedati, da je Mura naše bogastvo in bogastvo celotne pokrajine. Trebalo bi očistiti rečne rokave in vodo zadržati – voda je bogastvo, ki se ne more meriti s kapitalizmom.

Vaše poti žal niste dokončali. Kaj je bil razlog?

Zgodilo se je tisto, česar ne bi pričakoval – ko sem skočil po vodo, to je trajalo tri minute, in pustil čoln z vsem, kar sem imel s sabo, privezan, so mi ukradli vse – čoln, prenosni računalnik, dokumente, nekaj denarja; skratka, v trenutku sem ostal brez vsega. Brez dokumetov nisem bil nihče – dva dni sem taboril pred policijo in čakal na zapisnik, toda nič. Bil sem umazan, jezen, lačen, tuširal sem se s plastenkami ... A k sreči sem dobil nadomestek potnega lista in se tako iz Sofije z avtobusom vrnil domov.

Ste zaradi tega razočarani?

Glede same poti sem zelo vresel, saj sem se na njej veliko naučil, spoznal veliko ljudi in doživel veliko dogodivščin in bil sam z naravo, neobremenjen od materialnega sveta. Dogodek, ki mi je preprečil dokončanje poti, mi je pokvari načrte, vendar bom pot vsekakor dokončal, in ne le to, šel bom še dlje. Na del poti bom vzel tudi koga s seboj, a ta kos, ki mi je ostal, moram doseči sam.

Kaj bi povedali o sebi?

Hmm ... Sem človek, ki išče smisel bivanja in to zelo aktivno. Avantura s kanujem mi je pomagala pri tem iskanju, saj sem bil tam sam s sabo v obljudenem svetu.

Kaj načrtujete v prihodnje, poleg dokončanja zastavljene poti ?

Poleg tega razmišljam tudi o tem, da bi napisal potopis; mogoče imel kako predavnje o mojem potovanju ... in še naprej iskati zvezde.

Več fotografij najdete TUKAJ.

    Komentarji

    1. gost
      11.12.2013 ob 21:07 Zvonimir gost

      Bilo je lepo, da se glasi svojo zgodbo. Konec aprila, skupina kajakašev in kanuistov veslati na vso Evropo preko reke Drine, okoli 300km, da shranite in Beogradu.Občutek je izjemen, pridi, Zvonimir http://www.mojaladja.com/forum/index.php?topic=11864.0

      0 0 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.