https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.ris-dr.si/go/555/1834/OTVORITEV_SOBE_POBEGA_V_DVORCU_RAKICAN
http://www.zniders.com/

GLOBALNO

Komentar: Kolesarjenje ob Muri

 

Tudi letos smo del poletja v skladu s tradicijo preživeli doma pri mami na Štajerskem. Letos je bilo prvič v zadnjih letih, da nismo imeli na sporedu nobenega “projekta”. Nobenih prenavljanj, nobenih zamenjav instalacij itd.

Idealen predah za običajne opravke okrog hiše in za akademsko delo. Nekako je padla odločitev, da je čas, da ženi končno pokažem kraje, kjer sem odraščal, tudi iz perspektive kolesa. Kaj pa vem, vse te kraje sem neštetokrat prekolesaril v mladosti, v zadnjih letih nekako nisem čutil posebne želje, da jih grem ponovno odkrivat s kolesom. Sploh pa doma nikoli ni časa za to razkošje. Ko pridem domov, se na hitro preoblečem in čez pet minut sem že na traktorju ali kaj šraufam. Tokrat pa nisem imel nobenih pametnih izgovorov.

Začela sva s kolesarjenjem iz Lomanoš po Apaškem polju ob Muri navzgor. Za geografsko manj razgledane naj povem, da so Lomanoše majhna vasica, 4 kilometre od Gornje Radgone, prav na robu Apaške kotline, nad vasico se vzpenjajo vinorodni griči Slovenskih goric. Iz Lomanoš pa je lep razgled širom čez polja, preko Mure v Avstrijo. To je bilo vedno tradicionalno nemško govoreče ozemlje. Med drugo svetovno vojno so imeli Nemci prav v Lomanoših svojo postojanko.

No, nato so zmagali partizani in komunisti so izgnali vso nemško manjšino iz Apaške kotline. V skladu z agrarno reformo pa tudi Slovencem zaplenili večino zemlje in vinogradov, ki so bili že stoletja v lasti posameznih družin. Še krave in prašiče so hodili redno plenit. Dedkova družina z dvanajst otroki pa se je komaj preživljala. Nič čudnega, da v naši družini nikoli nismo gledali partizanskih filmov. Ob večerih pa smo se v hiši pogovarjali bolj potiho ali ob glasno prižganem radiju. Komunistični špiclji v vasi so bili ponoči še posebej aktivni.

Glede na peklensko vročino sva začela že zjutraj ob sedmih. Od Lomanoš do Plitvice in nato prek Lešan do Apač vodi čudovita lokalna cesta med polji. Zjutraj so bile še meglice med polji, da so se kolesarska očala kmalu zameglila. Na poti do Apač sva srečala le dedka na kolesu ter nekaj delavcev v gozdu. Apače so prijazen kraj. S cerkvico, katere vrh je – po pripovedovanju mojega dedka – v enaki višini kot prag dedkove domačije v sedem kilometrov oddaljenih Lomanoših.

Vmes pa je apaška kotlina in ena sama ravnina s polji. No, Apače so meni bolj zanimive iz drugega, jezikovnega vidika. V naših krajih namreč “gučimo”, v Apačih pa “govorijo”. To je posledica tega, ker je bivša Jugoslavija po drugi svetovni vojni etnično očistila to obmejno področje, izgnala avstrijski živelj v Avstrijo, v Apače in okolico pa naselila Kočevarje in druge Slovence. Še danes jih malce po strani gledamo, ko slišimo kakšnega starejšega v trgovini ali gostilni še vedno pravilno slovensko govoriti. Vsaj njihovi otroci in vnuki so se naučili “gučati” po naše.

Od Apač naprej vodi lepa regionalna cesta skozi številne vasi, katerih imena se večinoma končajo na “–ci” – Črnci, Žepovci, Žiberci, Drobtinci, Stogovci in tako naprej. Vmes se lahko ustavite v Konjišču, kjer domuje najstarejši slovenski hrast. Pred 1350 leti je menda padel v vodo in se nato v produ ohranil do danes. Nato pa vodi cesta naprej do Vratjega vrha oziroma kraja Trate, ki ga mi imenujemo Cmurek. Po avstrijskem Murecku na nasprotni strani Mure. Do sem je 20 kilometrov ceste, ki se proti koncu zlagoma vzpenja. Še danes občudujem mamo, ki se je sem vsak vikend, ko ni bilo avtobusov, vozila s kolesom v službo. Če bi nadaljevali pot po slovenski strani od Cmureka naprej, bi se po malce grizenja kolen v hribčke pripeljali do Sladkega vrha (kjer domuje znana in na žalost zaradi gospodarskih škandalov razvpita Sladkogorska Paloma). Še malce naprej po vrhovih hribčkov pa vodi cesta vse do Šentilja.

Midva sva prečkala Muro prek starega kovinskega mostu, ki že stoletje povezuje Slovenijo in Avstrijo. Na slovenski strani Cmurek danes bolj klavrno izgleda, edina gostilna razpadajoče sameva, avstrijski Mureck pa se zdi, da cveti. Sandri na hitro razkažem mesto, kjer sem, denimo, kupil svoj prvi teniški lopar, nato pa nadaljujeva pot ob Muri navzdol. Iz Murecka v smeri avstrijske Radgone (Bad Radkersburg) vodi izjemno lepo urejena in označena kolesarska pot, večinoma ob Muri ali skozi vasi ob Muri. Tri kilometre iz Murecka je Röcksee, nekdanja gramoznica, ki so jo preuredili v čudovito urejeno jezero z velikim kampom, igrišči, gostiščem. Kot da bi bili na morju. Od jezera naprej nadaljujeva po kolesarski poti, mimo velikega novega razglednega stolpa, z vrha katerega se ponuja presenetljivo lep razgled, nato pa mimo številnih majhnih jezer in lepo urejenih vasi. Začudena sva, ker srečujeva ogromno kolesarjev. Pare in velike skupine. In še huje, vsi po vrsti prijazno pozdravljajo!

Pri nas nekako velja fama, da pokrajina ob Muri razen za nas domačine in nekaj čudaških Angležev, ki kupujejo hiše na Goričkem, ni prav atraktivna lokacija. Pomurci (vključno s Prekmurci) radi jamrajo, da ta od-boga-pozabljena pokrajina dobi absolutno premalo državne pozornosti (in proračunskega denarja, jasno). Na neki okrogli mizi na regionalni razvojni konferenci sem nekoč predlagal, da bi proaktivno pristopili k stvari in bi začeli tuje turiste organizirano voziti na dopust v Pomurje. Denimo britanske turiste z Ryanairom do Maribora itd. Pa nisem uspel dokončati stavka, ko me je že “povozil” direktor lokalne turistične organizacije, da to nikakor ne pride v poštev, ker bi s tem uničili dušo pomurske pokrajine.

Ne vem, koliko južnoštajerske obmurske duše so uničili čez mejo v Avstriji. Kajti tam so iz pokrajine naredili posel. Tukaj puščam ob strani buschenschanke, kmečke turizme po naše, ki jih mrgoli ob lepo urejeni vinski cesti na avstrijski strani meje od Murecka naprej proti Šentilju. Ne, Avstrijci so posel naredili iz same ravnice ob Muri. Vsi nekaj počnejo in nekaj ponujajo. Kmetije so lepo urejene, kot da bi tekmovali za najlepše urejeno kmetijo. Vsaka druga, ne pretiravam, ponuja prodajo medu ali bučnega olja ali ima urejena prenočišča. Vse nekdanje gramoznice ali ribniki so lepo urejeni in povsod se lahko kopaš, in ljudje to res počnejo. Ob vsakem ribniku je vsaj ena gostilna. Midva se ustaviva ob ribniku Liebmannteich, tri kilometre pred avstrijsko Radgono. Naročiva limonade, ki nama jih postreže natakar srednjih let v kleni prekmurščini. Nato pa odhiti novim gostom razlagat, kje se lahko kopajo s psom, da ne bi motili ostalih kopalcev. Opaziva celo prhe za kopalce.

Še večji turistični “šok” pa obiskovalec doživi, ko pride v avstrijsko Radgono. Bad Radkersburg v Avstriji nikoli ni veljal za nek presežek med mesti. Razen lepo obnovljenega mestnega zidu iz časov turških vpadov, zazidanega rova, ki mesto pod Muro povezuje z gradom v Gornji Radgoni (kar smo mulci, ki smo na grad še hodili v šolo, vedno hoteli raziskati, pa nam ni bilo dano) in lepo urejenega majhnega mestnega jedra, je avstrijska Radgona živela predvsem na račun obmejne trgovine. Mi smo hodili čez kupovat kavo, riž in jolly barvice ter vmes pretihotapili kakšne kavbojke, radio ali petarde. Po letu 1991 je obmejna trgovina počasi začela zamirati, danes Avstrijci celo hodijo kupovat k nam v Radgono. Toda kakšnih 15 let nazaj so se v Bad Radkersburgu odločili, da bodo investirali v zdraviliški turizem. Začelo se je s termami Marije Terezije

. Danes pa je tukaj na samem obrežju Mure že cela zdraviliška industrija, z rehabilitacijskim centrom za različne bolezni, pol ducata hotelov in nekaj ducatov hiš, ki ponujajo apartmajske storitve svojcem bolnikov v zdraviliščih ali turistom na sploh. Pred petnajstimi leti so bila tukaj polja. Zraven je veliko kopališče s tobogani. Naši mulci se danes, namesto, kot mi nekoč v Radence, hodijo kopat na bazen v avstrijsko Radgono.

Vzpon zdraviliškega turizma v Bad Radkersburgu sovpada z zatonom turizma v Radencih. Podobno je z mineralno vodo. Radenska je zaspala že pred desetletjem in pol, ker ni verjela v vzpon navadnih, nemineralnih vod. Danes je izgubila svoj primat tudi med mineralnimi vodami. V lokalih v Gornji Radgoni ti kot mineralno vodo ponudijo Römerquelle iz streljaj čez mejo oddaljenega vrelca v Sicheldorfu. Verjetno Avstrijci več vlagajo v marketing in promocijske akcije kot pa Laščani, ki so Radensko dokončno uničili.

Čez lepo prenovljen, nekoč Titov most, od koder so odstranili vse sledove nekdanjih stavb mejne policije in carine, se zapeljeva v Gornjo Radgono. Po streljanju junija 1991, ko se je tukaj za nekaj dni zabarikadirala nekdanja JLA s tanki, so ta najstarejši del Radgone zelo lepo obnovili. “Spodnji Gris” je podobno urejen kot stavbe čez mejo v Avstriji. Vsaj tukaj smo naredili napredek. Zapeljeva se do pekarne, kupiva burek in nato pod gradom mimo šampanjske kleti nazaj proti domu. 45 kilometrov, 3 ure uživaškega kolesarjenja. Ura je deset, termometer pa kaže že 30 stopinj.

Naslednji dan se odpraviva razgledovat pot naprej ob Muri navzdol proti Radencem. Kljub temu, da sem zelo pogosto doma, skorajda ne prepoznam več področja nekdanjega “stadiona” (s speedway stezo) ob sami Muri. Danes je tukaj lepo urejen park z igrišči in številnimi domovi za ostarele. Povsem na blef se namesto po glavni cesti zapeljeva raje po komaj vidni potki za ribiče proti Muri. Ob Muri odkrijeva, da vodi cesta ob obrežju Mure. Verjetno je ostanek nekdanje poti, ki so jo uporabljali vojaki nekdanje JLA za čuvanje meje. Trava ob poti je pokošena, pot je sicer slabo utrjena in zaradi mivke se ugreza pod kolesi, toda čez kak kilometer odkrijeva tablo, ki pravi, da gre za urejeno kolesarsko stezo ob Muri. Lepo presenečenje.

In res, cesta je urejena, čeprav ne utrjena, vse do petanjskega mosta v Radencih. Tam na mostu je državna meja, kot se radi hecamo, s Prekmurjem. Brez dokumentov prečkava most in Sandri pokažem, kje so se nekoč kalili slovenski kajakaši in od kod smo mi pred leti štartali naš famozni rafting po Muri. Na Muri to zgleda tako: velik kovinski čoln, med vožnjo pa se ne vesla, pač pa se je domač kruh z zaseko, ki se ga zaliva s špricerji. In kakšno uro in pol kasneje si ves omotičen že v Ižakovcih ter otoku ljubezni.

Toda odločila sva se, da bova prekmurski del Mure obdelala naslednjič. Obrneva se in se prek petanjskega mosta zapeljeva v Radence. Na Radence imam zelo lepe spomine. Tukaj sem na bazenu preživljal poletja, opravljal prakso v Radenski, trpel četvorko na maturantskem plesu. No, danes so Radenci le še senca tega spomina. Nekdaj najlepše urejeno turistično mesto v Sloveniji se zdi, kot da kontrolirano propada. Velik park ob zdravilišču danes spominja na kraje v Liki po odhodu srbske vojske, manjkajo le še napisi “Pozor, mine!” Del drevoreda je danes golosek, asfaltne cestice v parku so razrite s koreninami, nekoč čudovit Kapelski dom je ruševina, teniško igrišče v parku je uničeno (nikoli mi ne bo uspelo igrati tukaj).

Le cerkvica v parku se zdi očuvana. Vsaj Cerkev očitno skrbi za svojo lastnino. Največje razočaranje pa je letno kopališče. Zaprto. Zelo očitno propada že nekaj let. Ker sem tukaj preživel ogromno poletij, mi je kar malce hudo. Radenci so doživeli klavrno usodo. Pa ne vem, komu pripisati to krivdo, tajkunom iz Laškega in Kranja (Sava) ali lokalnemu menedžmentu, ki ni razpoznal izziva časa že pred dvema desetletjema? Avstrijci čez mejo so ga.

Ustaviva se na kavi v slaščičarni Tamara. Sem smo običajno hodili iskat rojstnodnevne torte. Sva edina gosta. Hitro se odpraviva naprej. Zavijeva proti Boračevi, kjer je polnilnica Radenske, in nato med polji proti hribčkom z vinogradi. Naravnost pred nama na vrhu hriba je Janžev hram, zelo stara zidanica, nekoč znana restavracija, pod katero je velika vinska klet z znanim “od sonca razvajenim” Janževcem. Hram je trdno zaprt. Bogve, kdo je danes lastnik. Nekaj sto metrov naprej na hribčku je zasebna pivovarnica Pod kostanji. Varijo zelo solidno pivo in pečejo odojka v krušni peči. Popoldne gremo z mamo sem na kosilo.

Spustiva se po hribu mimo vinogradov v dolino in nato sva hitro skozi obe vasi na “-ci” – Orehovci in Črešnjevci – že v Radgoni. Spet kupiva burek in se pred nastopom vročine zatečeva domov. Na internetu pobrskava, kako je s potmi ob Muri. Res odkrijeva spletno stran Murska kolesarska pot, ki je dober vodič in daje informacije tako o slovenski kot o avstrijski kolesarski poti ob Muri. Nekoliko sem razočaran le, ker večina poti od Petanjcev, kjer sva se midva danes obrnila nazaj, proti Razkrižju na hrvaški meji poteka daleč stran od Mure. Naju pa zanima prav Mura, zato greva naslednjič preverit, kako prevozni so nasipi ob Muri od Petanjcev do Razkrižja in naprej mimo Sv. Martina na Muri do Murskega središča. Prava murska duša se namreč začne šele tukaj na prekmurski ravnici, na bregovih Mure, kot nam je rad govoril naš profesor filozofije, že dolgo pokojni Štefan Smej.

Razmišljam o tem, da bi povabil še nekaj kolegov. Morda bi nam uspelo zbrati celo kaj denarja za dobrodelne namene, morda za ureditev kolesarkih poti prav ob Muri. Nečesa podobnega se je prejšnji teden lotil moj prijatelj David Greenaway, rektor Univerze v Nottinghamu, ki je do prejšnjega tedna z našimi donacijami in sponzorji zbral skoraj 200 tisoč funtov za program raziskav paliativne medicine. Pri tem bodo s kolegi prekolesarili tisoč milj med O’Groats in Land’s End.

Ampak bistvena poanta je, da je ta kolesarska tura pri Sandri še utrdila željo, da bi tukaj živela. Zadnji dve leti razmišljava o tem, zelo intenzivno pa letos, da bi se preselila nazaj v te kraje. Nič ne odtehta jutranjega zbujanja na kmetiji ob mukajočih kravah, čeprav sosedovih, ter neskončnega pogleda čez ravnino, ki ga ne zastira nobena stavba. Odkar so dokončali ta krak avtoceste, je do Ljubljane le še slaba ura in pol.

Komentar je bil objavljen na:

    Fotogalerija

    Komentarji

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.