Ana Sušec: »Ključnega pomena je, da otrok ob branju uživa in mu to pomeni sprostitev in užitek«

V okviru projekta Pomurske novice, ki je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo, smo se podali tudi med knjižne police, kjer smo preverili poklic bibliotekarja. V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota smo se med knjižnimi policami pogovarjali z univerzitetno diplomirano bibliotekarko in pravljičarko Ano Sušec.

Kako bi vi opisali knjižnico?

Knjižnice so bile nekoč svetišča in tudi danes bi jim lahko tako rekli – predvsem zaradi znanja ’ujetega med platnice’ – zagotovo se je v današnjem času znanje razširilo tudi na druge medije, ki jih knjižnica ponuja uporabnikom, čeprav človeški stik in human odnos med knjižničarjem in bralcem še zmeraj ostaja v ospredju. Knjižnica je živ organizem, kjer se dogaja vsemogoče, ne samo izposoja gradiva, ampak tudi igralne in bralne urice, ure pravljic, bralni klubi, razstave in predstavitve knjig. Zato je knjižnica poleg izobraževalnega in kulturnega prostora tudi središče srečevanj tako lokalnega značaja kot tudi širše.

Na kratko opišite svoje delo v knjižnici. Kako se delo na mladinskem oddelku razlikuje od dela na odraslem oddelku?

Delo mladinskega knjižničarja se v mnogočem razlikuje od dela na odraslem oddelku. Delo z otroki in mladostniki zahteva od knjižničarja poznavanje gradiva, poznavanje vsebina le tega, saj mladi bralec pričakuje, da mu bo znal knjižničar pomagati pri vsebini. Zanimivo je, da mladi in odrasli, ki pridejo z otroki, večkrat vprašajo, ali smo prebrali vse knjige, ki so na naših policah v knjižnici. Seveda je odgovor negativen, nemogoče jih je prebirati celo sproti, saj je bera knjig zelo velika. Se pa knjižničarke na mladinskem oddelku trudimo, da gradivo vsaj prelistamo, tudi čim več preberemo, da lahko svetujemo starostni stopnji primerno.

Kaj imate najraje pri svojem delu?

Zagotovo je za vsakega knjižničarja največja pohvala, ko se otrok zopet obrne nanj in mu pove, da mu je bila vsebina priporočene knjige všeč in prosi, če mu lahko svetuje še kakšno. Ključnega pomena je namreč, da otrok ob branju uživa, da mu to pomeni sprostitev in užitek, saj smo po tem skorajda prepričani, da bo ostal tudi v odrasli dobi bralec.

S katerimi dejavnostmi pritegnite mlade bralce?

Da bi pridobili čim več bralcev, jih skušamo pritegniti z raznimi zanimivimi dejavnostmi, ki bi jim knjigo na najbolj zanimivi način približali. Ure pravljic z ustvarjalnicami, ki so žal zaradi virusa, morale biti odpovedane, so zagotovo za to bile najbolj primerne. Obiski vrtcev na urah pravljic, ko si tudi vzgojiteljice izposodijo knjige za celo skupino, so ene izmed dejavnosti, ki v knjižnico pripeljejo tudi starše teh otrok. Ker otrokom babice in dedki pomenijo zelo veliko, večkrat še posebej pa v jesenskem času, pripravljamo skupna srečanja v knjižnici. Poleg knjižničark se po tem ojunači tudi kakšna babica, ki pripoveduje, kar otroku zelo veliko pomeni.

Knjižničarji pripravljamo tudi predbralne bralne projekte. Kot je projekt "Jaz pa berem", v katere se lahko vključijo otroci, ki so včlanjeni v knjižnico ali pa skupine iz vrtcev. Odgovorijo na pripravljena vprašanja in pa narišejo risbice. Za sodelovanje v projektu so nagrajeni z otroško predstavo in manjšim darilom. S projektom spodbujamo tudi starše, da otrokom berejo, se z njim pogovarjajo o prebranem in tako kvalitetno preživijo skupni čas. 

Kako je v Sloveniji razvito spodbujanje otrok in mladostnikov k branju?

V Sloveniji je spodbujanje k branju otrok in mladostnikov zelo razvito. Na tem področju veliko postori Bralna značka Slovenije, ki deluje pod okriljem Zveze prijateljev mladine in pa Ministrstvo za kulturo v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo ter z nami, knjižnicami, s projektom Rastem s knjigo. Projekt je namenjen sedmošolcem in dijakom prvih letnikov srednjih šol. V njem se seznanijo s knjižnico na splošno, s postavitvijo knjig po UDK, s sistemom izposoje (COBISS) in z izbranim avtorjem, katerega knjigo dobijo v dar. 

Kakšen je bil vpliv epidemije na izposojo knjig in na delo v knjižnici?

Kako pomembna je knjižnica za lokalno skupnost, je pokazal, čas, v katerem smo se pravkar znašli, torej čas, ko je virus praktično ustavil družabno življenje in je bila izposoja knjig onemogočena. Knjižnice so se na različne načine lotevale svojega poslanstva – izposoje, kako omogočiti, da bi knjiga prišla do bralca. Tako smo knjige pošiljali po pošti, pripravljali pakete s knjigami po svoji izbiri, omogočali spletni vpis, skratka skušali smo se prilagoditi situaciji. Zgoraj zapisano je seveda posplošeno in velja, tako za odrasle kot za mladino.

Kako pa je s »poslanstvom knjige« v času digitalizacije? 

Poslanstvo knjižnice in knjižničarjev postaja kljub močni digitalizaciji, še zmeraj zelo pomembno. Tisti, ki so bili prepričani, da bo knjiga in njeno poslanstvo v tem času skopnelo, so se seveda močno zmotili. Knjiga še kako živi in bo živela še naprej.

Več fotografij v spodnji galeriji...