Miha Kordiš: »Ne želim biti Instagram predsednik, pač pa aktivistični predsednik«

Pred prihajajočimi predsedniškimi volitvami bomo predstavili kandidate za predsednika Republike Slovenije.

Tokrat smo se pogovarjali s kandidatom za predsednika republike Miho Kordišem, diplomiranim filozofom in literarnim komparativistom.

Zakaj naj volivci obkrožijo ravno vašo številko na glasovnici? V čem se razlikujete od drugih kandidatov?

Volivci me najdejo pod številko 4. Predsednik države ima veliko težo v slovenski javnosti. Delovati mora kot glas za delovne ljudi, ki glasu v družbi nimajo. Žal je ta teža v zadnjih dveh mandatih ostala neizkoriščena, predsednik je molčal, namesto da bi spregovoril. In spregovoriti je treba. Nekdo se mora postaviti za trgovko, za hišnika, šoferja avtobusa, medicinsko sestro, za delavce za trakom in v pisarnah. Družbo pokonci držijo delavci, običajno podplačani proletarci. Vsi, ki živijo od svojega dela so večina v družbi, a ravno njih v politiki nikjer ni. Kandidiram za to, da bom njihov glas, da bom opozarjal na njihove probleme in krojil politične prioritete po njihovih potrebah kot naših skupnih, družbenih potrebah. V tem sem edini. Zagovarjam javno zdravstvo brez dopolnilnega zavarovanja in dvoživk, ki ustvarjajo čakalne vrste, brez kakršnihkoli doplačil iz žepa. Želim odziv na podnebni zlom, rešitev stanovanjske krize mladih z neprofitnimi stanovanji in zagotavljanje varne starosti kot človekove pravice.

Kakšna bo vaša moralna avtoriteta, kdaj se boste oglašali in kdaj ne?

Predsednik s svojo težo v javnosti lahko vpliva na politične teme in kaže, kaj je v družbi pomembno. Če si to le želi. Po mojem se mora odzivati in govoriti o delavskih plačah in neenakosti. Braniti mora javno zdravstvo. Opozarjati na paciente, ki čakajo v vrsti za zdravnika. Se zavzeti za neprofitna stanovanja brez oderuških najemnin, za podnebje in za varno starost. Opozarjati na stisko upokojencev kot posledico, da imamo več kot 10 tisoč čakajočih na mesto v domovih starejših občanov. Vse to so življenjske potrebe družbe, konkretna vsebina moralne in politične avtoritete. Prav ta vsebina je razlog, zakaj sploh kandidiram.

Kako pomembno se vam zdi udeleževanje na javnih dogodkih, prireditvah in tekmovanjih? Kakšen bo vaš obseg prisotnosti med ljudmi?

Ne želim biti Instagram predsednik, pač pa aktivistični predsednik. Tako kot sem zdaj aktivistični poslanec in kot sem se trudil za delavsko stvar, še preden sem se usedel v poslansko klop. Dosledno bom stal z delavci in agnažiranimi državljani, šel z njimi v stavko, jih povabil v predsedniško palačo, dal ves možni manevrski prostor v javnosti in jih med seboj povezoval. To vidim kot tehtno, bistveno prisotnost, ki ni namenjena samopromociji, ampak dejanski podpori ljudem.

Kako bi obravnavali sovražni govor v odnosu do pravice do svobode govora?

Sovražni govor je oblika nasilja na že tako izključenimi skupinami in nima nobene zveze s pravico do svobode govora.

Katera področja vidike kot prednostna v domači politiki?

Socializem za 21. stoletje začenja iz štirih obrazov krize kapitalizma, ki jih doživljamo: kriza skrbstva starejših, stanovanjsko krizo, zdravstveno krizo in z naskokom največja, s katero je človeštvo soočeno, je podnebna kriza. Na vse to je treba odgovoriti in preseči podivjani kapitalizem, ki jih ustvarja. Ob tem pa lahko dodam, da vsaka resna država obvladuje strateške gospodarske panoge, od financ, infrastrukture, telekomunikacije itd. Država, ki se tem ključnim vzvodom odreče, je prej banana republika kot država. Če želimo imeti solidarno družbo, mora država obvladovati ključne strateške gospodarske panoge in jih upravljati skupaj z ljudmi, ki v njih delajo. Ostala večja podjetja pa bi bilo treba prenesti na delavske zadruge, demokracijo je treba torej pripeljati tudi v gospodarstvo.

Ali podpirate ustavno pravico do splava?

Da. Pravica žensk do svobodnega razpolaganja s svojim telesom je civilizacijska pridobitev.

* Foto: Levica