»Ko so zaprli Muro, se je zdelo, kot da so ugasnili mesto«

Z nekdanjo zaposleno v Muri, smo se usedli na klepet. Ni želela, da se razkrije njeno pravo ime (poimenovali smo jo Majda), a je bila pripravljena deliti del sebe – svoj spomin, izkušnje in občutke. Ko govori o Muri, ne govori le o tovarni. Govori o domu, o skupnosti. O izgubi.

Majda, kdaj ste prvič prestopili prag Mure?

V Muro sem prišla leta 1988. Po končani srednji tekstilni šoli sem se zaposlila v obratu za moška oblačila. Nisem imela možnosti za študij, zato sem se odločila, da grem delat. Glede na mojo izobrazbo je bila Mura najbolj logična izbira – in takrat tudi zelo zaželena zaposlitev.

Kako je bilo delati v tistem času?

V proizvodnji smo delali dvoizmensko. Zjutraj ob pol šestih si že moral biti tam, ali pa si delal popoldne do desetih zvečer. Včasih tudi ponoči. Imeli smo organizirano prehrano, redne pavze. Kljub napornemu delu in občasnim pritiskom smo vzdrževali pozitivne odnose – znali smo se nasmejati, se pošaliti, celo kaj ušpičiti, če vodstva ni bilo v bližini. Bili so sindikalni izleti, zaključki, skupna druženja, ki so z leti žal počasi zamrla. V zraku je bilo vse več slutnje, da prihajajo spremembe.

V nekaj letih sem delala na različnih delovnih mestih, kar je bilo v bistvu dobro – pridobila sem nova znanja in izkušnje. A odnosi z nadrejenimi so postajali vse bolj napeti. Pritisk z vrha se je poznal tudi med sodelavci, saj smo bili vse bolj razdvojeni.

Kako ste doživljali prestrukturiranje?

Začeli so nas premeščati med obrati. Tudi mene so prestavili, čeprav sem ostala v moški konfekciji. A stvari so se spremenile. Uvedli so skupinske norme, kar je povzročilo dodatne pritiske in še več napetosti med nami.

Vse je postalo strožje, manj človeško. Vodilni so nas pogosto podcenjevali in zaničevali. Ko je šlo kaj narobe, je bila krivda vedno na naši strani – da imamo preveč pavz, da nismo dovolj natančni. V resnici pa smo se pogosto znašli sami, brez ustreznih navodil. Naši »učitelji« so nas premalo usmerjali. Velikokrat smo s svojim znanjem in iznajdljivostjo reševali situacije brez kakršnegakoli priznanja. Pa smo vseeno vztrajali – ker smo vedeli, koliko prispevamo podjetju.

Kaj vam je bilo najtežje?

Najhuje je bilo vedeti, da se nekaj dogaja, pa ne vedeti, kaj natančno. Plače so bile mizerne, odnosi še slabši, vsak dan več negotovosti. Nikoli nisi vedel, kaj bo prinesel jutri.

Ste takrat slutili, da Mura ne bo obstala?

Vedeli smo, da v takem obsegu ne bo šlo več naprej – tuje blagovne znamke so začele iskati cenejšo delovno silo drugje. Posledično je bilo dela manj, naročil manj. A da se bo Mura popolnoma sesula? Temu nihče ni verjel. Bila je prevelika, preveč zakoreninjena. Dve generaciji iz naše družine sta tam delali. Ko so jo zaprli, se je zdelo, kot da so ugasnili celo mesto.

Kako ste preživeli potem?

Iskala sem drugo zaposlitev. V tekstilni industriji je bilo še nekaj možnosti, a nisem si želela več v ta sektor. Preveč bolečih spominov. Odločila sem se za delo v Avstriji. Ni bilo lahko – začeti znova v zrelih letih, v tujini. A sem šla. Mura je pustila pečat. Dolgo sem čutila žalost in razočaranje. Kot da po vseh teh letih predanosti na koncu ne pomeniš nič.

Ste čutili razumevanje družbe?

Ne. Nihče ni razumel, da to ni bila samo služba. Tam smo pustili zdravje, leta, mladost. Ni šlo le za izgubo dohodka, šlo je za izgubo dostojanstva. Kot da si sam kriv, ker si ostal lojalen.

Kaj danes občutite, ko greste mimo tovarne?

Tišina. Zdaj so tam neka nova podjetja. Pravijo, da se spet nekaj šiva. A ne slišim več tistega značilnega brnenja strojev. Včasih sem jih slišala še v sanjah. Mura ni bila popolna. A za mnoge je bila drugi dom. In to ne rečem zlahka. Bila je skupnost – posebej v lepših časih.

Kaj bi danes svetovali mlajšim?

Iskreno? Naj ne gredo v tekstil. Ne v izkoriščevalske sisteme. Vsako delo je častno, a nihče ne zasluži, da ga podcenjujejo – kot posameznika ali kot skupino. Naj verjamejo vase, v svoj napredek. Naj vedo, da ponos ne raste iz višine plače, temveč iz občutka, da si nekaj naredil po svojih najboljših močeh.

Preberite še:

• Sto let Murine zgodbe: več kot tovarna, več kot obleka
• Začetki tovarne Mura (1925–1945): Temelji tekstilnega imperija v Murski Soboti
• Kako je Mura oblekla generacije: Družbeni in gospodarski vpliv med 1945–1980
• Zaton tekstilnega velikana: Mura od osemdesetih do propada (1980–2009)
• Kako je Mura krojila svet slavnih - in predvidela prihodnost

* Slike so simbolične, Foto: Bobo