Zdenka Čebašek Travnik: O demenci se moramo pogovarjati, odkrito in spoštljivo

V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota je včeraj bil 95. Vanekov večer, ki je v ospredje postavil temo demence in predstavitev knjige Kje so moji ključi?.

Gostja večera je bila Zdenka Čebašek Travnik, zdravnica, psihiatrinja, družinska terapevtka, nekdanja varuhinja človekovih pravic ter Pomurka leta 2006. V pogovoru z Violo Bertalanič je spregovorila o svoji življenjski poti, poklicnih izzivih ter o nastanku zbirke zgodb, ki na literaren način osvetljuje demenco.

Uvodna misel: »Nikoli ne smeš izgubiti dostojanstva«

Dogodek se je začel z mislimi o demenci kot bolezni, ki »počasi odvzema koščke vsakdanjega življenja«, a hkrati opominja, da dostojanstvo človeka ne sme biti nikoli pozabljeno. Ob svetovnem mesecu Alzheimerjeve bolezni je bilo izpostavljeno letošnje geslo »Pomenimo se o demenci«, ki spodbuja odprt dialog o bolezni, ki po svetu prizadene že 55 milijonov ljudi.

Življenjska pot Zdenke Čebašek Travnik

Čebašek Travnik je svojo kariero začela v Prekmurju, se specializirala iz psihiatrije in nadaljevala strokovno pot v Ljubljani. Poleg medicinskega dela je opravljala tudi pomembne družbene funkcije – od varuhinje človekovih pravic do predsednice Zdravniške zbornice. Ob tem je dejavna tudi na področju prostovoljstva in ozaveščanja o duševnem zdravju.

O svoji poklicni izbiri je na večeru povedala iskreno: »Moja prva želja ni bila medicina, pač pa sem si želela postati novinarka. A ko sem opravila sprejemne izpite, je bila pot jasna. Empatija in želja pomagati ljudem pa sta se izkazali za pravo vodilo.«

Nastanek knjige Kje so moji ključi?

Pobuda za knjigo je, kot je opisala, nastala ob sodelovanju z društvom Spominčica in projektom Znanost na cesti. Iz natečaja zgodb o demenci je nastalo več kot sto besedil, ki so jih uredniki skrčili na 28 izbranih zgodb in jim dodali strokovne komentarje. »To je prva knjiga narativne medicine v Sloveniji in verjetno tudi ena prvih na svetu,« je dejala Čebašek Travnik.

Zbirka povezuje literarno ustvarjanje s strokovnimi vpogledi in tako gradi most med doživljanjem bolnikov, svojcev ter strokovne javnosti. Kot je poudarila, je njeno poslanstvo jasna: »Pogovarjajmo se o demenci. V družinah, v soseskah, v družbi. Samo tako lahko zmanjšamo stigmo in bolje pomagamo tistim, ki se s to boleznijo soočajo.«

Demenca – med medicino, življenjem in zgodbami

V pogovoru so bile podrobneje predstavljene različne oblike demence, dejavniki tveganja in preventivni ukrepi. Posebej je izpostavila pomen gibanja, zdravega načina življenja in radovednosti: »Gibanje, gibanje, gibanje – to je najboljši zaščitni dejavnik. Pa naj bo to na svežem zraku ali doma s sesalcem,« je dejala z nasmehom.

Dotaknila se je tudi stiske svojcev: zgodba hčere, ki je mati obtožila kraje zaradi pozabljenih predmetov, je pokazala, kako hitro bolezen poseže v odnose in čustva. »Najbolj boleče je, ko svojci doživijo spremembo osebnosti – ko človek, ki ga imajo radi, pred njihovimi očmi izginja,« je poudarila.

Pogled naprej: zdravljenje in rehabilitacija

Čeprav dokončnega zdravila še ni, so bila na dogodku predstavljena tudi nova zdravila, ki upočasnjujejo napredovanje bolezni, ter protokoli za nefarmakološke oblike pomoči. Posebej spodbudno je, da mednarodna skupnost vedno bolj prepoznava demenco kot enega ključnih izzivov javnega zdravja.

»Ni vse tako črno,« je dejala Čebašek Travnik, »čaka nas še veliko dela, predvsem na področju rehabilitacije in podpore družinam. A pomembno je, da se o tem pogovarjamo, da demenca ne ostane skrita bolezen.«

Knjiga Kje so moji ključi? ni le zbirka zgodb, ampak tudi opomin, da z razumevanjem, empatijo in medsebojno podporo lahko obolelim in njihovim svojcem pomagamo ohranjati dostojanstvo in kakovost življenja.

Več fotografij v spodnji galeriji ...