Poznate »cvetačo« iz gozda? Ta nenavadna goba vas bo presenetila z okusom

Ko se jeseni borovi gozdovi obarvajo v zlate in rjave odtenke ter zrak zadiši po iglicah in mahu, se ob koreninah borov pokaže nenavadna goba, ki spominja na cvetačo. To je borov glivec (Sparassis crispa), ena najbolj značilnih in prepoznavnih gob pozne sezone.

Raste tik ob deblu ali štoru bora, redkeje ob drugih iglavcih, in jo v naravi težko spregledamo – zdi se, kot bi se iz gozdne zemlje dvigala velika svetla rozeta iz valovitih lističev.

Videz in prepoznavanje

Borov glivec s svojo značilno obliko in barvo spominja na cvetačo ali na gosto zmečkano morsko spužvo. Njegovo plodišče je veliko, pogosto doseže premer med 15 in 30 centimetrov, pri čemer tehtajo večji primerki tudi kilogram ali več. Goba je sprva svetlo rumenkasta, z leti pa postopno potemni in postane rahlo rjavkasta.

Njeni "lističi" oziroma nagubani, razcepljeni robovi so nežni in elastični, z rahlim leskom. Vonj borovega glivca je zelo prijeten – diši po borovih iglicah, oreških in svežem lesu, okus pa je blag in prijetno oreškast.

Mlade gobe so užitne in okusne, medtem ko starejše postanejo trše in grenke. Zato izkušeni gobarji nabirajo le mlade primerke, ki imajo še svetlo barvo in prožno meso.

Kje in kdaj ga najdemo

Borovi glivci rastejo od avgusta do pozne jeseni, pogosto celo po prvih slanah. Najraje imajo borove gozdove z debelo plastjo iglic, a se včasih pojavijo tudi v mešanih gozdovih z iglavci.

Ker gre za parazitsko gobo, jo pogosto najdemo ob poškodovanih ali oslabljenih drevesih, kjer s svojimi micelijskimi nitmi živi v koreninah. Zanimivo je, da se lahko leto za letom pojavlja na istem mestu – če ste jo torej enkrat našli, se splača tja vrniti.

Priprava in kulinarična uporaba

Čeprav je borov glivec po videzu nekaj posebnega, pa navduši tudi v kuhinji. Njegova tekstura je čvrsta in hkrati nežna, okus pa rahlo oreškast. V kulinariki se uporablja podobno kot druge mesnate gobe, vendar zahteva nekaj več potrpežljivosti pri čiščenju.

Zaradi gub in razpok se med lističi pogosto zadržijo iglice in zemlja, zato je priporočljivo, da gobo razdelimo na manjše dele in jo nežno speremo pod tekočo vodo. Nato jo lahko na kratko pokuhamo, da postane mehkejša, in šele nato pripravimo po želji.

Najboljše se obnese:

• dušena na maslu s česnom in peteršiljem,
• v omaki z jajcem in smetano,
• kot dodatek k rižoti ali testeninam,
• ali v pečici, skupaj z jesensko zelenjavo.

Nekateri jo tudi vlagajo v kis, podobno kot druge gobe, a njen okus pride do izraza predvsem, ko je sveže pripravljena.

Previdnost in zamenjave

Borovega glivca je zaradi njegovega značilnega videza težko zamenjati, vendar previdnost pri nabiranju nikoli ni odveč. Obstajajo sorodne vrste glivcev, ki rastejo ob drugih drevesnih vrstah in se razlikujejo po barvi ali obliki. Ključna značilnost borovega glivca je, da vedno raste ob borih in ima izrazito nagubano, cvetači podobno strukturo.

Kot pri vseh gobah velja pravilo: nabirajte samo tiste vrste, ki jih zanesljivo poznate. Če niste prepričani, se posvetujte z izkušenim gobarjem ali prinesite gobo na pregled v mikološko društvo.

Kako ga shranimo

Svež borov glivec v hladilniku zdrži le dan ali dva, zato ga je najbolje pripraviti takoj po nabiranju. Če ga želimo shraniti, ga lahko blanširamo in zamrznemo v manjših porcijah. Tako ohrani teksturo in aromo tudi po več mesecih. Sušenje ni priporočljivo, saj se nagubana struktura pri tem preveč strdi.

Borov glivec je ena izmed tistih gob, ki nas v gozdu presenetijo s svojo lepoto in velikostjo. Njegov vonj po borovih iglicah in okusna tekstura ga uvrščata med prave kulinarične dragulje pozne jeseni. Morda res zahteva nekaj več truda pri čiščenju, a vsak, ki ga je kdaj pripravil, ve, da je trud poplačan.

Ko naslednjič v borovem gozdu zagledate gobo, ki spominja na cvetačo, se le ustavite in si jo oglejte pobliže – morda ste pravkar našli svojo prvo "cvetačo iz gozda".