Po Lenartu pride mraz, tako zimo nam napoveduje ljudsko izročilo

Včeraj, 6. novembra, smo obeležili Lenartovo, god svetega Lenarta, opata iz 6. stoletja, ki ga je ljudsko izročilo poznalo kot zavetnika jetnikov, kmetov in živine. V slovenski ljudski tradiciji ima ta dan posebno mesto – ne le kot verski praznik, ampak tudi kot vremenska prelomnica.

Star pregovor pravi: »Lenart zemljo zaklene.« To pomeni, da se z njegovim dnem zemlja ohladi, zrak postane ostrejši, jutra pa prinesejo prvo slano. Narava se umiri, polja počivajo, kmetje pa so nekoč rekli, da se od Lenartovega naprej delo na prostem končuje – vse, kar ni bilo opravljeno do takrat, naj počaka do pomladi.

Druga ljudska modrost dodaja: »Če je na Lenartovo lepo ali grdo, do božiča bo ostalo tako.« Če je bil torej včeraj dan jasen in miren, naj bi bila tudi prihodnja zima mila. Če pa je bilo hladno, vetrovno ali deževno, naj bi nas čakala dolga in snežna zima. V teh besedah je zbrana izkušnja mnogih rodov, ki so jih naravo brali, še preden so poznali vremenske karte in radarske slike.

V resnici se začetek novembra pogosto ujema s prvimi znaki zime. V gorah se pojavi prvi sneg, v nižinah pa so megla in slana skoraj vsakodnevna spremljevalca. Tudi letošnje Lenartovo ni bilo izjema – temperature so bile nizke, jutro megleno, dan pa hladen in vlažen. Po ljudskem prepričanju to pomeni, da nas do božiča čaka podoben značaj časa.

Čeprav sodobna meteorologija opozarja, da posamezen dan ne more napovedati časa za več tednov, pa pregovori, kot je ta, ohranjajo kulturno vrednost. Spominjajo nas, da so naši predniki naravno opazovali s spoštovanjem in pozornostjo, ki jo danes pogosto primanjkuje.

Lenartovo nas torej vsako leto opomni, da se jesen poslavlja, zemlja počiva in zima prevzema oblast. In četudi pregovor morda ne drži vedno do podrobnosti, v sebi nosi pomembno resnico: čas je, da se umirimo – skupaj z naravo.

* Slike so simbolične