Kaj ima lisica z zimskim vremenom? Stari pregovor ponuja odgovor

Pregovor »Če prosinca zelo lisica laja, še huda zima nastaja«, ki je vezan na 9. januar, izhaja iz starega ljudskega opazovanja narave in živali. V njem se prepletata zimski čas, poimenovan prosinec kot staro ime za januar, ter vedenje lisice, ki je v ljudskem izročilu pogosto razumljena kot občutljiva opazovalka vremenskih sprememb.

V ljudskem koledarju je bil januar mesec, ko se zima še ni izpela, temveč se je pogosto šele dobro razmahnila. Zato so ljudje pozorno spremljali znake v naravi, predvsem obnašanje živali, ki naj bi imele bolj izostren čut za prihajajoče vremenske preobrate.

Lisica ima v tem pregovoru posebno vlogo. Po etnoloških razlagah in zapisih v slovenskih zbirkah ljudskega izročila naj bi se lisice v obdobjih večjega mraza ali pred dolgotrajno zimo glasneje oglašale, predvsem zaradi paritvenega obdobja, ki se pogosto začne prav v januarju. To obdobje je povezano z značilnim lajanjem, cviljenjem in oglašanjem, ki je v tišini zime še posebej opazno. Stari opazovalci so ta zvok povezovali z napovedjo ostrejšega zimskega nadaljevanja.

Zunanje etnološke in naravoslovne razlage pojasnjujejo, da se lisice v hladnem delu leta intenzivneje oglašajo tudi zato, ker se zvok v mrzlem, suhem zraku širi dlje in jasneje. Tako je bilo oglašanje živali za ljudi na podeželju izrazitejše ravno v času, ko so bile nizke temperature že prisotne ali so se še poglabljale. Iz tega se je postopoma oblikovalo prepričanje, da glasno lisje oglašanje pomeni, da zima še ni rekla zadnje besede.

Pregovor hkrati razkriva staro poimenovanje prosinec, ki se danes večinoma povezuje z decembrom, v starejšem slovenskem ljudskem jeziku pa se je v nekaterih okoljih uporabljalo tudi za zimski čas okoli novega leta, ko dnevi še niso kazali pravega obrata proti pomladi. To dodatno potrjuje, da je bil januar razumljen kot mesec preizkušnje zime.

Čeprav sodobna meteorologija vedenja živali ne uporablja več kot orodje za napovedovanje vremena, pregovor »Če prosinca zelo lisica laja, še huda zima nastaja« ostaja dragocen zapis ljudske izkušnje. Ne gre za dobesedno napoved, temveč za spomin na čas, ko so ljudje v naravi iskali red, vzorce in opozorila, ki bi jim pomagala preživeti dolge in negotove zime.

Danes pregovor beremo predvsem kot del kulturne dediščine in dokaz, kako tesno so bili naši predniki povezani z naravnim okoljem. Lisica, zima in tišina januarja v njem niso naključni, temveč skupaj ustvarjajo sliko sveta, v katerem je bilo vreme vprašanje preživetja in ne le vsakodnevne napovedi.

Foto: Freepik