Skrivnostni kruh, ki potuje iz rok v roke, je znova tu

Po Sloveniji se znova širi nekoliko skrivnostna, a mnogim že znana tradicija – vatikanski kruh sreče. Gre za sladko kvašeno zmes, ki potuje iz rok v roke, skupaj z natančnimi navodili in tihim sporočilom dobrih želja. 

Če ste v teh dneh prejeli lonček z dišečo zmesjo in list papirja z razporedom, ste postali del novega vala starega običaja, ki se v Sloveniji pojavlja v ciklih. Mnogi se ga spomnijo že izpred desetletij, ko so se navodila še prepisovala na roko ali fotokopirala.

Ritual, ki zahteva čas in potrpežljivost

Čeprav obstaja več različic priprave, je trenutno najbolj razširjena sedemdnevna različica, ki poteka od ponedeljka do nedelje. Postopek temelji na doslednosti in potrpežljivosti, pravila pa so jasna. Zmesi se ne sme dotakniti kovina, zato se uporablja izključno lesene ali plastične pripomočke, posoda pa mora stati na sobni temperaturi in biti pokrita s krpo.

Vsak dan je namenjen točno določenemu koraku. Ob koncu tedna se zmes razdeli na štiri dele, trije se podarijo naprej ljudem, ki jim želimo srečo, en del pa se speče v obliki sladkega kruha oziroma kolača.

Po tradiciji naj bi se vatikanski kruh sreče spekel le enkrat v življenju in naj bi prinašal srečo celotni družini. Prav v tem simbolnem pomenu je tudi razlog, da se ga ne prodaja, temveč izključno podarja.

Kruh, ki nima zares povezave z Vatikanom

Kljub imenu vatikanski kruh sreče z Vatikanom nima nobene uradne povezave. V preteklosti se je imenoval tudi kruh prijateljstva, ime, povezano z Vatikanom ali patrom Pijem, pa se je pojavilo kasneje, verjetno zato, da bi poudarilo pomen blagoslova, miru in deljenja.

Gre za obliko sodobnega ljudskega izročila, ki se je po svetu širila že v 80. in 90. letih, danes pa bi ga lahko označili tudi za prvi viralni recept, ki se še vedno prenaša osebno, iz rok v roke, čeprav mu danes pomagajo tudi družbena omrežja in sporočilne aplikacije.

Zakaj je letos znova postal priljubljen?

Poznavalci opažajo, da se zanimanje za vatikanski kruh sreče praviloma poveča v obdobjih, ko ljudje iščejo stik, umiritev in občutek skupnosti. Priprava namreč zahteva, da si vsak dan vzamemo nekaj minut časa in poskrbimo za nekaj, kar raste, hkrati pa nas spodbuja k osebnemu stiku, ko kruh podarimo naprej.

Za mnoge ne gre toliko za vero v srečo, temveč za ritual, ki povezuje ljudi, upočasni vsakdan in vrača občutek preprostosti.

Foto: Pexels