Zakaj vrbe vsako pomlad rodijo mehke mačice? Odgovor skriva stara legenda

Ko se ob koncu zime na vejah vrb pojavijo mehki, srebrnkasti popki, jim v slovenščini pravimo mačice. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je mačica najprej manjšalnica od mačka, hkrati pa pomeni tudi socvetje v obliki podolgovate kepice pri vrbi, leski in nekaterih drugih rastlinah.

Že slovarska razlaga razkriva, da je ime povezano z videzom - z mehkobo in kosmatostjo, ki spominjata na mačje mladiče. Ob jezikovni razlagi pa v evropskem prostoru živi tudi legenda, ki nastanek imena pojasnjuje na poetičen način.

Po stari poljski legendi je ob reki živela mačka, katere mladiči so med lovljenjem metuljev padli v deročo vodo. Mačka je na bregu obupano jokala, saj jim ni mogla pomagati. Vrbe, ki so rasle ob obali, so bile ganjene zaradi njenega joka. Svoje dolge in prožne veje so povesile nad gladino, da bi mladičem ponudile oprijem. Ti so se trdno prijeli vej in se po njih rešili na varno.

Legenda pravi, da od tistega dne vsako pomlad na vrbah, prav tam, kjer so se mladiči držali za veje, zrastejo mehki, krzneni popki. Ti popki naj bi bili spomin na rešene mačice. Tako naj bi nastalo njihovo ime.

Čeprav gre za ljudsko pripoved, je njena simbolika izrazita. Vrba je v evropskem kulturnem prostoru pogosto znamenje žalosti, hkrati pa tudi nežnosti in zaščite. V tej zgodbi ni le drevo ob vodi, temveč podoba sočutja. Mačka predstavlja materinsko skrb, mačice na vejah pa postanejo znamenje rešitve in novega začetka.

V botaničnem smislu so mačice cvetna socvetja, ki se pogosto pojavijo še pred olistanjem drevesa. Značilne so predvsem za vrbe in leske. So pomemben vir cvetnega prahu in predstavljajo eno prvih hran za žuželke zgodaj spomladi. Njihova pojavitev pomeni, da se narava prebuja.

V slovenskem prostoru imajo mačice tudi posebno mesto v velikonočnem času. Pogosto jih verniki nesejo k blagoslovu kot del butar ali samostojnih šopkov. Tako se v njih prepletajo naravni cikel, jezikovna podoba in ljudsko izročilo.

Ime mačice je torej mogoče razložiti z jezikovno primerjavo, saj mehki popki spominjajo na mačji kožuh. Legenda pa tej primerjavi doda čustveno razsežnost. Ko se jih dotaknemo, ne občutimo le rastlinskega socvetja, temveč mehkobo, ki je v jeziku dobila podobo mačjega mladiča.

Mačice tako ostajajo dvojni simbol: botanično dejstvo in pravljični spomin, ki vsako pomlad znova oživi na vejah vrb.

* Slike so simbolične