Previdnost ni odveč: zlahka jih zamenjamo s strupenimi

Eden zanimivejših in najbolj prepoznavnih znanilcev pomladi je žafran, ki ga prav zaradi zgodnjega cvetenja pogosto imenujemo pomladanski žafran. Že ob prvih toplejših dneh se pojavi na robovih gozdov, travnikih in pobočjih, kjer pogosto raste v večjih skupinah in ustvari čudovite vijoličaste preproge. Njegovi lijakasto oblikovani cvetovi so veliki približno do pet centimetrov, najpogosteje pa jih prepoznamo po značilni nežni vijoličasti barvi.

Poleg najpogostejše oblike poznamo tudi nekoliko redkejši progasti žafran, ki uspeva predvsem na območju Krasa. Zanj so značilne temno vijoličaste ali skoraj črne proge, zaradi katerih je še posebej zanimiv in prepoznaven. V naravi pri nas rastejo tudi vrste z belimi cvetovi, medtem ko so gojeni žafrani lahko še rumeni ali v različnih barvnih kombinacijah, kar jih naredi priljubljene okrasne rastline na vrtovih in v parkih.

Žafran raste iz gomolja oziroma čebulice. Njegovi cvetovi imajo šest venčnih listov, v notranjosti pa se skrivajo trije prašniki in pestič z izrazito brazdo. Ko cvetovi ovenijo, se razvijejo ozki, travnati listi, ki zrastejo do približno petnajst centimetrov in imajo po sredini značilno belo črto. Ti listi ostanejo vidni še dolgo po tem, ko cvetenje že mine.

Pri spomladanskem žafranu je potrebna tudi previdnost, saj mu je na videz zelo podoben jesenski podlesek. Ta rastlina je strupena in lahko ob zaužitju povzroči resne zdravstvene težave, predvsem hujše želodčne motnje. Kljub temu pa se iz podleska pridobivajo nekatere zdravilne učinkovine, ki se uporabljajo v farmaciji. Zanimivo je tudi, da lahko podlesek brez škodljivih posledic uživajo koze in ovce, kar je še ena izmed nenavadnosti te rastline.