FOTO: Na Goričkem vsako noč rešujejo na tisoče žabic

Pomlad je čas prebujanja narave, z njo pa se začne tudi vsakoletna selitev dvoživk. Te se iz svojih prezimovališč na kopnem odpravijo proti vodnim habitatom, kjer se razmnožujejo. Na Goričkem pri tem pomembno vlogo igrajo naravovarstveniki iz Javnega zavoda Krajinski park Goričko, ki dvoživkam pomagajo varno prečkati ceste.

Naravovarstvenik Dorotej Černela pojasnjuje, da gre pri selitvi dvoživk predvsem za kratke premike med različnimi življenjskimi okolji. »Selitev dvoživk lahko razumemo kot kratkotrajne premike iz prezimovališč na kopnem do vodnih habitatov, kjer se razmnožujejo,« pravi.

Zakaj se dvoživke selijo spomladi

Dvoživke imajo posebno biologijo. Gre za organizme z nestalno telesno temperaturo, kar pomeni, da je njihova telesna temperatura odvisna od okolja.

Pozimi zato prezimujejo zakopane v zemlji ali mulju. Ko se spomladi temperatura zraka zviša in se pojavijo prvi toplejši dnevi, se začne njihova selitev. »Ko pokukajo prvi sončni žarki in se zrak ogreje, se začnejo migracije iz prezimovališč proti vodnim virom,« pojasnjuje Černela.

Varovalne ograje in večerni prenosi

Selitev dvoživk je za živali pogosto nevarna, saj na poti pogosto prečkajo ceste. Prav zato naravovarstveniki postavljajo posebne varovalne ograje, ki preprečujejo, da bi dvoživke prišle na cestišče.

Ko raziskovalci opazijo prve primerke, začnejo z organiziranimi prenosi. »Ko zaznamo prve žabice v naravi, takrat postavimo varovalne ograje, ki preprečijo vstop dvoživk na cesto,« pojasnjuje Dorotej Černela.

Ob ograjah nato redno patruljirajo in živali zbirajo v posebna vedra, nato pa jih prenesejo na drugo stran ceste proti vodi. Za delo na terenu uporabljajo odsevne varnostne jopiče, naglavne svetilke in vedra, v katerih dvoživke začasno zberejo.

Zakaj se selijo predvsem ponoči

Dvoživke se večinoma selijo v večernih in nočnih urah. Razlog je njihova občutljiva koža. »Dvoživke dihajo skozi kožo, zato mora biti ta stalno navlažena,« razlaga Černela.

Nočna selitev jim pomaga preprečiti izsuševanje kože, hkrati pa so takrat manj izpostavljene plenilcem. Kljub temu pa jih ponoči ogroža druga nevarnost - promet na cestah.

Najpogostejša in redkejša vrsta na Goričkem

Med selitvijo naravovarstveniki najpogosteje srečajo navadno krastačo (Bufo bufo). Gre za vrsto, ki se dobro skriva med listjem in v zemlji, zato jo je včasih težko opaziti.

»Najbolj pogosta vrsta pri nas je navadna krastača, ki se zelo dobro skrije v listju in zemlji,« pravi Černela.

Med redkejšimi pa je česnovka, zanimiva dvoživka z značilno pisano obarvanostjo. Posebna je tudi po obrambnem vedenju. Ko je ogrožena, se glasno oglaša, nekateri zvok primerjajo celo z mačjim mijavkanjem. Poleg tega lahko iz kože izloča snovi z značilnim vonjem po česnu, po čemer je tudi dobila ime.

Dvoživke na Goričkem so dobro zaščitene

Selitev dvoživk na Goričkem poteka v okviru rednega dela naravovarstvenikov in različnih projektov. Pri delu pomagajo tudi študenti biologije, ki sodelujejo pri prenosu živali in prepoznavanju vrst.

Po besedah Černele je stanje trenutno spodbudno. »Za dvoživke na Goričkem je za zdaj dobro poskrbljeno,« pravi.

S pomočjo naravovarstvenikov in ozaveščanjem javnosti lahko tako vsako pomlad na tisoče dvoživk varno doseže svoje razmnoževalne vode.

Foto: Dorotej Černela