Anita Pertoci: »Slikanje je bližnjica do naše podzavesti«

V sodobni družbi obstaja vedno več terapevtskih pristopov, ki ljudem pomagajo pri soočanju s čustvi in življenjskimi izzivi. Eden izmed njih je tudi likovna terapija, metoda, ki posameznikom omogoča izražanje občutkov in misli skozi ustvarjanje.

O tem, kako deluje in komu lahko pomaga, je spregovorila Anita Pertoci, magistrica psihosocialnega svetovanja.

Pomemben ni končni izdelek, ampak proces

Likovna terapija se od običajnega slikanja ali ustvarjanja za hobi razlikuje predvsem v namenu. Pri njej ni pomembno, ali je končni izdelek estetsko dovršen. Ključna je izkušnja ustvarjanja. Kot pojasnjuje Pertocijeva: »Likovna terapija je terapevtska metoda, ki pomaga klientom, ki se težje izražajo. Tu se ne gleda, ali je lepo. Pomemben je proces. Ni važno, kaj na koncu nastane.«

Na srečanjih ustvarjanje običajno spremlja tudi pogovor. Po koncu sledi refleksija, ko terapevt in udeleženec skupaj pogledate nastalo delo ter raziščeta, kaj lahko razkriva o notranjem doživljanju.

Ustvarjanje kot bližnjica do podzavesti

Ustvarjalni proces ima lahko močan psihološki učinek. Po besedah strokovnjakinje se med slikanjem ali risanjem v možganih odvija veliko procesov. »Slikanje je bližnjica do naše podzavesti. Ko ustvarjamo, umirjamo živčni sistem. Naši gibi, oči in pozornost so usmerjeni v to, kar delamo,« pojasnjuje.

Ob tem nastajajo tudi nove nevronske povezave. Ustvarjanje lahko pomaga, da človek hitreje pride v stik s čustvi, ki jih sicer težko prepozna ali prizna. Ko so občutki enkrat preneseni na papir, jih je težje zanikati. Postanejo vidni in zato tudi lažje razumljivi.

Kdaj se ljudje odločijo za likovno terapijo

Likovna terapija se pogosto uporablja kot dopolnilo drugim psihoterapevtskim pristopom, na primer kognitivno-vedenjski terapiji. Posebej uporabna je takrat, ko ljudje svojih občutkov ne znajo ali ne zmorejo izraziti z besedami.

Po izkušnjah strokovnjakinje jo ljudje poiščejo predvsem v obdobjih:

• tesnobe, anksioznosti ali depresije
• življenjskih prelomnic, kot so ločitev ali izguba službe
• žalovanja po izgubi bližnjega
• močnega stresa ali osebnih stisk

V takšnih trenutkih lahko ustvarjanje pomaga, da človek na drugačen način predela to, kar se dogaja v njem.

Ni treba znati risati

Veliko ljudi misli, da za likovno terapijo potrebujejo umetniški talent. A po besedah Pertocijeve je resnica prav nasprotna. »V bistvu je prednost, če ne znamo risati. Tisti, ki so umetniško zelo spretni, pogosto iščejo lepoto in kontrolo. Pri likovni terapiji pa je pomembno, da nadzor spustimo.«

Zato je lahko celo lažje ustvarjati tistim, ki nimajo občutka, da morajo narediti nekaj popolnega.

Kako poteka srečanje

Ura likovne terapije ima običajno več delov. Na začetku terapevt predstavi temo ali čustvo, ki ga bodo udeleženci raziskovali. Sledi uvod, pogosto v obliki vizualne meditacije, kjer si posamezniki predstavljajo določene podobe ali občutke. Nato pride čas za ustvarjanje.

Terapevt pri tem ne daje navodil, kaj naj udeleženci narišejo. Njegova vloga je predvsem spodbujanje raziskovanja. »Likovna terapija je raziskovanje samega sebe. Je tudi igra. Odrasli smo igranje skoraj pozabili,« pravi. Na koncu sledi pogovor in refleksija o nastalem delu.

Včasih ena slika pove več kot dolgi pogovori

Strokovnjakinja se spominja primera klientke, ki je na terapiji veliko govorila, a kljub temu ni uspela izraziti bistva svoje stiske. Ko je dobila list papirja in nalogo, naj nariše sebe v določenem okolju, se je odprl povsem drugačen vpogled. »Rekla mi je, da v štirih ali petih terapijah ni izvedela toliko o sebi, kot skozi to sliko.«

Ustvarjanje lahko tako postane močno orodje samorefleksije.

Preprosta vaja za doma

Za ljudi, ki so pod stresom ali čustveno preobremenjeni, Pertocijeva predlaga preprosto vajo. Potrebujete le svinčnik ali barvico. Na papirju začnite risati kroge od zunaj navznoter. Ta preprosta gesta ima simbolni pomen. Kot pravi strokovnjakinja, možgani to zaznajo kot proces zbiranja energije.

»Naš um to dojame kot, da pobiramo energijo, ki je razpršena naokrog, in jo zbiramo v center.« Po nekaj minutah takšnega risanja se mnogi počutijo bolj umirjeni in zbrani.

Brezplačne likovne terapije v Beltincih

Tisti, ki bi želeli likovno terapijo preizkusiti v praksi, imajo za to priložnost tudi v Centru za družine Dlan v Beltincih. Program je financiran s strani ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Občine Beltinci, zato so delavnice brezplačne.

»Vabim jih, da pridejo, zaeksperimentirajo in pogledajo, ali je to tisto, kjer bi lahko izrazili sebe,« pravi.

Terapija kot proces

Strokovnjakinja poudarja, da likovna terapija ni hitra rešitev. »Terapija je proces. Ne prideš samo na eno uro ali dve, da bi se spoznal. To zahteva čas.«

Lahko pa že eno srečanje pomaga človeku dobiti nov vpogled ali spodbudo, da začne raziskovati svoje notranje doživljanje. Ustvarjanje tako postane prostor, kjer besede niso več nujne – čustva lahko spregovorijo skozi barve, linije in oblike.

Foto: Center za družine Dlan