FOTO: Od lovske puške do lovskega roga - to je zgodba Štefana Horvata

Pisalo se je leto 1975, ko je Štefan Horvat iz Bogojine stopil v Lovsko družino Bogojina. O svoji bogati lovski zgodovini nam je pripovedoval na svojem domu v Bogojini, kjer nas je sprejel z odprtimi rokami, kar je za vsakega lovca največje zadovoljstvo in poslanstvo.

Za njegovim dolgoletnim lovskim stažem je veliko prehojenih kilometrov, ko se je na lov podal s puško na rami in svojim lovskim psom, nemškim žimavcem. Pred 50 leti so bile zime ostrejše in z več snega, kar je oteževalo skrb za krmljenje divjih prosto živečih živali.

Štefan Horvat je še danes aktiven in povezovalen člen Lovske družine Bogojina. Za lovstvo ga je navdušil njegov oče Štefan, saj je že pri petih letih z njim hodil na lov in pomagal pri zimskem krmljenju divjih živali. Tako je vzljubil lovstvo, naravo in divjad.

Njegov oče je bil med pobudniki organizacije Hubertove lovske maše za žive in pokojne lovce pri lovskem domu v Bogojini. Mašo so začeli pripravljati skupaj s pokojnim škofom dr. Jožetom Smejem in duhovnikom Jožetom Horvatom. V njun spomin vsako leto organizirajo tudi Štefanov lov.

Štefan poudarja, da so se razmere v lovstvu skozi desetletja močno spremenile. Pred 50 leti je bilo na območju Lovske družine Bogojina več divjadi kot danes. Takrat so besede starešin temeljile na lovski etiki, disciplini in spoštovanju pravil.

Lovski izpit je opravil v Murski Soboti (teoretični del) in v lovskem domu v Bogojini (praktični del). V 50-letnem lovskem stažu je sodeloval na številnih skupinskih lovih in uplenil veliko divjadi, med drugim jelenjad, divje prašiče ter malo divjad, kot so zajci, fazani in jerebice.

Lovil je na območjih Bogojina, Vučja Gomila, Bukovnica in Filovci. Spominja se tudi sodelovanja pri gradnji lovskega doma in drugih objektov ter številnih prostovoljnih akcij.

Kljub letom še vedno krmi divjad, sodeluje pri Štefanovem lovu in se udeležuje Hubertove maše. Pozimi divjad krmi s koruzo, ki jo pridelajo člani družine. Na krmiščih pogosto sreča divje prašiče, ki prihajajo iz Madžarske.

Lovska družina Bogojina bo leta 2026 praznovala 70-letnico delovanja, na kar je Štefan zelo ponosen. Za svoje delo je prejel številna priznanja, odličja in pokale. V društvu je opravljal funkciji gospodarja in člana Nadzornega odbora.

V pogovoru je delil tudi zanimivo anekdoto iz mladosti: »V 80. letih so me starejši lovci poslali naprej, da uplenim zajca za lovski bograč. V puški sem imel dva naboja - enega s kroglo in enega s šibrami. Prvi strel ni uspel, drugi pa je bil tako natančen, da je zajcu odneslo glavo.«

Poleg lovstva je od leta 1982 član Kulturno umetniškega društva Prekmurski rogisti, kjer igra na lovski rog - veliki parforz. Društvo vodi Stanko Peterka, predsednik pa je Rudi Slogovič.

Kot rogist nastopa na lovskih mašah, tekmovanjih doma in v tujini ter drugih dogodkih. Prejel je zlato in srebrno Gallusovo značko za večletno delo. Letno opravijo okoli 60 nastopov, med njimi tudi na lovskih pogrebih.

Igranja se je naučil pri profesorju glasbe Jožetu Grlecu v Murski Soboti, kjer je osvojil osnove glasbe in igranja.

Po njegovih stopinjah gre tudi sin Jože, ki je član Lovske družine Bogojina. Štefan pravi, da še dolgo ne bo »vrgel puške v koruzo«, ampak bo ostal aktiven tako v lovstvu kot v društvu rogistov.

Je drugi najstarejši član Lovske družine Bogojina, danes upokojenec, ki svoj čas namenja številnim dejavnostim. Je tudi član Kinološkega društva Murska Sobota in dolgoletni član PGD Bogojina, kjer ima čin navadnega gasilca.

Sodeloval je pri gašenju večjih požarov v kraju in okolici. Poleg tega je tudi priučen kuhar, ki pripravlja jedi na žlico, kot so lovski bograč, bujta repa in pasulj. Kuharskih veščin se je naučil pri Jožetu Vogrinu iz Ivancev.

Ob koncu poudarja, da mora biti vsak lovec vešč rokovanja z lovsko puško in odgovoren pri uporabi orožja. V njegovem življenju se tako prepletata lovska puška in lovski rog.

Tekst in foto: Jože Žerdin