Ivan Kramberger, dobri človek iz Negove, bi danes praznoval 90 let

Na današnji dan, 4. maja 1936, se je v Ženjaku pri Benediktu rodil Ivan Kramberger, medicinski tehnik, dobrotnik, pisatelj in politik, ki se ga mnogi še danes spominjajo kot »dobrega človeka iz Negove«. Njegova življenjska pot je bila zaznamovana z revščino, težkim otroštvom, vzponom v tujini, dobrodelnostjo, političnim delovanjem in tragično smrtjo, ki še vedno odpira številna vprašanja.

Ivan Kramberger, znan tudi kot Ivek, se je rodil v revni viničarski družini kot osmi od enajstih otrok. Že v zgodnjem otroštvu so ga poslali služit k bogatim kmetom v Voličino, kjer se mu je slabo godilo. V šolo ga niso pošiljali, zato se je pisanja in branja začel zares učiti šele pozneje, ko ga je brat Lovrenc odpeljal k drugemu kmetu v Benedikt. Tam je lahko obiskoval šolo, ki jo je kljub velikim začetnim težavam tudi končal.

Pozneje se je izučil za dimnikarja, vojaščino pa služil v Titogradu, današnji Podgorici. V vojski se je izpopolnil v pisanju in branju, opravil vozniški izpit ter postal inštruktor. Po vojaščini je kot voznik prostovoljec sodeloval pri gradnji ceste Beograd - Bar, vendar se je ta del njegovega življenja končal s hudo prometno nesrečo. V njej je bil težje ranjen in ostal invalid.

Leta 1963 ga je želja po boljšem življenju odpeljala v Nemčijo. Prek Avstrije in begunskega taborišča v Zirndorfu je prišel v Duisburg, kjer je sprva opravljal najtežja dela. Delal je kot smetar, nato v kemični tovarni, pozneje pa se je zaposlil v bolnišnici Marien Hospital. Tam se je srečal z dializnimi aparati, postal dializni tehnik in zanje izdelal več izboljšav, ki jih je tudi patentiral. Prav ti izumi so mu prinesli znatne prihodke.

V Duisburgu se je začelo tudi njegovo dobrodelno delovanje. Pomagal je revnim in obubožanim, zbiral zdravila ter jih pošiljal na Poljsko, v Turčijo in Jugoslavijo. Različnim bolnišnicam je podaril tudi dializne aparate. Skupaj jih je podaril kar 42. Zaradi svoje dobrodelnosti je postal znan kot »dobri človek iz Duisburga«, po vrnitvi v Slovenijo pa kot »dobri človek iz Negove«.

V Nemčiji je delal do leta 1983, ko se je invalidsko upokojil in se z ženo Marjeto vrnil v domovino. Ob Negovskem jezeru sta zgradila hišo, v kateri je med letoma 1985 in 1994 delovala zelo priljubljena gostilna. Po vrnitvi je začel pisati knjige, med katerimi je najpomembnejša njegova avtobiografija Trnova pot. Svoje knjige je prodajal sam, neposredno ljudem na ulicah.

Leta 1990 je kot nestrankarski kandidat s podpisi volivcev kandidiral za predsednika predsedstva Slovenije. Sam je, ob pomoči družine, izpeljal svojo politično kampanjo in prekrižaril Slovenijo. Na predvolilnih shodih je nagovarjal predvsem revne, ponižane in pozabljene ljudi, pozornost pa je zbujal tudi z doma narejenim vozilom in opico Ančko. V prvem krogu volitev je prejel 18,5 odstotka glasov in zasedel tretje mesto, za Milanom Kučanom in Jožetom Pučnikom.

Kramberger je nameraval kandidirati tudi na predsedniških volitvah leta 1992, vendar je bila njegova pot prekinjena na tragičen način. 7. junija 1992 je bil na predvolilnem shodu v Jurovskem Dolu ustreljen. Za umor je bil obtožen in obsojen Peter Rotar iz Jurovskega Dola, ki je dejanje sprva priznal, nato pa ga zanikal. Obsojen je bil na 12 let zapora, po vrnitvi na prostost pa izjav ni dajal. Umrl je leta 2019.

Okoliščine Krambergerjeve smrti niso bile nikoli zadovoljivo pojasnjene, prav tako niso našli morilske krogle. Njegova smrt je zato ostala kontroverzna in še danes spodbuja številna ugibanja o morebitnem političnem ozadju umora.

Spomin na Ivana Krambergerja ostaja živ predvsem zaradi njegove nenavadne življenjske poti, dobrodelnosti in neposrednega stika z ljudmi. Ob 30. obletnici njegove smrti so junija 2022 v Aleji velikih v Gornji Radgoni odkrili njegov doprsni kip, delo akademskega kiparja Mirka Bratuše.

Ivan Kramberger je umrl star 56 let, a je v slovenskem prostoru ostal zapisan kot človek, ki je iz revščine in težkega otroštva prišel do uspeha, nato pa velik del svojega življenja namenil pomoči drugim. Njegova zgodba je še danes simbol trnove poti, neuklonljivosti in ljudske dobrote.

Povzeto po: Obrazi slovenskih pokrajin, Foto: Arhiv