Za motnjami hranjenja se pogosto skriva globoka duševna stiska

2. junija zaznamujemo svetovni dan boja proti motnjam hranjenja, dan, ki opozarja na bolezni, o katerih se še vedno prepogosto govori prepozno, potiho ali z napačnimi predstavami. Motnje hranjenja niso modna muha, pomanjkanje volje ali pretirana skrb za videz, temveč resne duševne motnje, ki lahko močno zaznamujejo življenje posameznika in njegovih bližnjih.

Strokovnjaki opozarjajo, da se v ozadju motenj hranjenja pogosto skrivajo težke duševne stiske, slaba samopodoba, občutki nemoči, strah, krivda in nesprejemanje samega sebe. Hrana, telesna teža ali oblika telesa lahko postanejo način, s katerim oseba poskuša nadzorovati notranjo bolečino, ki je ne zna ali ne zmore izraziti drugače.

Motnje hranjenja niso omejene na en spol ali starost

Motnje hranjenja ne prizadenejo le mladostnic, čeprav se z njimi pogosto povezujejo. Pojavijo se lahko pri otrocih, mladostnikih in odraslih, pri ženskah in moških. Prav zato je pomembno, da jih ne zožimo na stereotipe. Oseba z motnjo hranjenja ni nujno videti bolna, prav tako se stiska ne kaže vedno navzven. Nekdo je lahko na videz uspešen, urejen in dejaven, hkrati pa se vsak dan spopada z izčrpavajočimi mislimi o hrani, telesu, krivdi in nadzoru.

Med najpogostejše oblike motenj hranjenja sodijo anoreksija nervoza, bulimija nervoza in kompulzivno prenajedanje, obstajajo pa tudi druge oblike, ki se lahko med seboj prepletajo. Skupno jim je, da misli posameznika pogosto vse bolj krožijo okoli hrane, kalorij, telesne teže, vadbe ali občutka krivde po obroku. Sčasoma lahko motnja vpliva na odnose, šolanje, delo, telesno zdravje in vsakdanje življenje.

Kdaj moramo postati pozorni?

Pomemben opozorilni znak je lahko nenadna ali izrazita sprememba prehranjevalnih navad, izogibanje skupnim obrokom, pretirano tehtanje, nenehno govorjenje o dietah, močan strah pred pridobivanjem telesne teže, občutki krivde po hranjenju, pretirana telesna dejavnost ali umikanje iz družbe. Pri nekaterih se pojavijo tudi telesne posledice, kot so utrujenost, omotica, prebavne težave, motnje spanja, izostanek menstruacije ali druge zdravstvene težave.

Pri tem je pomembno poudariti, da motnje hranjenja niso vedno vidne na prvi pogled. Telesna teža sama po sebi ne pove, kako resna je stiska. Oseba lahko potrebuje pomoč tudi takrat, ko okolica ne opazi izrazitih telesnih sprememb.

Kaj lahko storijo bližnji?

Najpomembnejše sporočilo svetovnega dneva ostaja: motnje hranjenja ne smejo čakati. Čim prej oseba dobi razumevanje, podporo in strokovno pomoč, tem večja je možnost okrevanja. Pri tem je ključno, da bližnji ne pristopijo z obsojanjem, pritiskom ali komentarji o videzu, temveč z mirnim pogovorom, skrbjo in pripravljenostjo poslušati.

Stavki, kot so »samo jej«, »saj nisi videti bolna« ali »pretiravaš«, lahko stisko še poglobijo. Veliko bolj pomagajo vprašanja in sporočila, ki osebi pokažejo, da ni sama: »Skrbi me zate.« »Opazim, da ti je težko.« »Tukaj sem, če želiš govoriti.« »Skupaj lahko poiščeva pomoč.«

Kje poiskati pomoč?

V Sloveniji so na voljo različni viri pomoči. Osebe v stiski se lahko najprej obrnejo na osebnega zdravnika, šolsko svetovalno službo, center za duševno zdravje, psihologa, psihiatra ali specializirano svetovalnico.

Ena od specializiranih oblik pomoči je Svetovalnica za motnje hranjenja Muza, ki nudi strokovno pomoč in informiranje za osebe z motnjami hranjenja, namenjena pa je tudi svojcem in bližnjim. Podatki o svetovalnici so zbrani tudi v mreži virov pomoči Programa Mira.

Mladostniki lahko koristne informacije in možnost spletnega svetovanja najdejo na portalu #To sem jaz, kjer so objavljene tudi vsebine o tem, kaj so motnje hranjenja in kako poteka zdravljenje motenj hranjenja.

Odrasli, ki potrebujejo specializirano obravnavo, se lahko obrnejo tudi na Enoto za motnje hranjenja Psihiatrične klinike Ljubljana, ki je namenjena obravnavi pacientk in pacientov, starejših od 17 let.

Koristen vstopni vir za iskanje pomoči je tudi Program Mira - Nacionalni program duševnega zdravja, kjer je zbrana mreža virov pomoči na področju duševnega zdravja. Dodatne informacije o motnjah hranjenja so objavljene tudi na strani NIJZ in portalu Prehrana.si.

Kadar je stiska huda, pomoč poiščite takoj

Če je oseba v hudi duševni stiski, ima misli o samopoškodovanju ali samomoru oziroma je ogroženo njeno življenje, je treba pomoč poiskati takoj. V nujnih primerih pokličite 112 ali se obrnite na najbližjo urgentno službo.

Za pogovor v duševni stiski sta na voljo tudi Klic v duševni stiski 01 520 99 00, vsak dan med 19. in 7. uro, ter Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123, ki sta dosegljiva 24 ur na dan, vsak dan. Otroci in mladostniki lahko pokličejo tudi TOM telefon 116 111, vsak dan med 12. in 20. uro.

Okrevanje je mogoče

Okrevanje je lahko dolgotrajno, a je mogoče. Motnje hranjenja so ozdravljive, pri čemer ozdravitev ne pomeni le odsotnosti simptomov, temveč tudi boljši odnos do sebe, telesa, hrane in življenja. Pot do okrevanja pogosto vključuje strokovno pomoč, podporo družine ali bližnjih ter veliko potrpežljivosti.

Svetovni dan boja proti motnjam hranjenja je zato opomin, da moramo o teh stiskah govoriti odkrito, spoštljivo in brez sramu. Nihče ni le številka na tehtnici. Nihče ni vreden manj zaradi svojega telesa. In nihče si ne bi smel pomoči zaslužiti šele takrat, ko je stiska že življenjsko ogrožajoča.

* Slike so simbolične