Psihiater Zlatko Horvat: »Vsako omembo samomora moramo vzeti resno«

Samomor je ena najtežjih tem, s katero se vedno znova soočajo posamezniki, družine, strokovnjaki in širša družba. Čeprav se o duševnem zdravju govori več kot nekoč, številni ljudje v najhujši stiski še vedno ostanejo sami. Pogosto zato, ker svoje bolečine ne znajo izraziti, ker jih okolica ne prepozna ali ker jih je zaradi stigme, povezane z duševnimi motnjami, strah poiskati pomoč.

O samomorilni stiski, opozorilnih znakih, zmotah in možnostih pomoči je spregovoril Zlatko Horvat, dr. med., specialist psihiater, ki poudarja, da samomorilnih misli nikoli ne smemo preslišati. Tudi kadar se izjava zdi izrečena mimogrede, v jezi ali obupu, jo je treba vzeti resno.

»Prva pomoč je pogovor.«

Ta preprosti stavek povzema bistvo prvega odziva. Ko človek nakaže, da ne zmore več, ni najpomembnejše to, da imamo popoln odgovor. Pomembno je, da ostanemo ob njem, da ga poslušamo in da se ne ustrašimo neposrednega vprašanja.

Samomorilna stiska se redko pokaže neposredno

Prepoznavanje samomorilne stiske ni vedno enostavno. Horvat opozarja, da ljudje redko naravnost povedo, da si nameravajo kaj storiti. Neposredne izjave so prej izjema kot pravilo.

»Jaz bom pa zdaj to pa to naredil,«

Takšne besede so po njegovih besedah redke. Veliko pogosteje se notranja stiska kaže posredno, skozi spremembe v vedenju in navadah. Človek se lahko začne obnašati drugače kot prej, se umika vase, ureja dokumente, piše oporoko, ureja finančne zadeve, vrača dragocene predmete ali kliče ljudi, s katerimi že dolgo ni imel stika.

Prav zato je pomembno, da okolica opazi spremembe. Če se nekdo začne nenadoma zapirati vase, se socialno izolira, izgublja zanimanje za stike ali ureja stvari, ki delujejo kot poslavljanje, je to lahko resen opozorilni znak.

Posebej pozorni moramo biti tudi pri ljudeh, ki že imajo duševno motnjo. Če se depresija, anksioznost, psihoza, osebnostna motnja ali odvisnost poslabšajo, se lahko okrepi tudi občutek brezizhodnosti. Horvat kot pogost dejavnik tveganja omenja depresijo, pri kateri se ljudje pogosto zapirajo vase in postajajo manj družabni, kot so bili prej.

Pri mladostnikih se stiska lahko izrazi skozi telo

Samomorilna stiska se pri mladostnikih ne kaže vedno enako kot pri odraslih. Pri starejših mladostnikih, zlasti pri tistih na prehodu v odraslost, je klinična slika lahko podobna kot pri odraslih. Pri mlajših otrocih pa je stisko pogosto težje prepoznati, ker čustvenega stanja še ne znajo jasno ubesediti.

Horvat opozarja, da se pri osnovnošolcih stiska lahko kaže tudi skozi telesne težave, na primer pogoste glavobole, bolečine v trebuhu ali izostajanje od pouka. To ne pomeni, da je za vsako telesno težavo v ozadju samomorilna stiska, pomeni pa, da ponavljajočih se sprememb ne smemo kar prezreti.

Pri mladostnikih je še posebej pomembno, da odrasli njihovih težav ne zmanjšujejo. Težava, ki se odraslemu zdi prehodna ali rešljiva, je lahko za mladostnika v tistem trenutku življenjsko velika. Ljubezenska stiska, zavrnitev, neuspeh v šoli ali občutek osamljenosti lahko v mladostnikovem doživljanju povzročijo občutek, da se je podrl ves svet.

»Eh, pa saj to ni nič, saj pa boš si našel drugo punco,«

Takšen odziv po Horvatovih besedah ne rešuje stvari. Človeku v stiski lahko da občutek, da ga nihče ne jemlje resno. Namesto zmanjševanja težav je potrebna odprta, mirna in spoštljiva komunikacija.

Nevarna zmota: kdor govori o samomoru, tega ne bo storil

Ena najpogostejših zmot je prepričanje, da ljudje, ki govorijo o samomoru, tega ne bodo storili. Horvat to razmišljanje zavrača kot nevarno poenostavitev. Res je, da vsak, ki omeni samomor, tega ne bo tudi storil. Toda vsako takšno izjavo je treba razumeti kot znak stiske, ki zahteva pozornost.

»Kdorkoli omenja oziroma govori o tem, da bi si nekaj naredil ali ima samomorilne misli, moramo vsakega človeka s takimi izjavami vzeti resno, ker nikoli ne vemo, kaj je v ozadju.«

Človek lahko reče, da ima vsega dovolj, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo, ali da ne vidi več smisla. Včasih gre za izraz trenutne preobremenjenosti, včasih pa za opozorilo, da se za temi besedami skrivajo globlji razlogi.

»E, pa saj pun kufer imam vsega, najboljše bi bilo, da me ne bi bilo.«

Takšne izjave ne smemo odpraviti z zamahom roke. Pomembno je, da se usedemo s človekom, mu prisluhnemo in poskušamo razumeti, kaj se skriva za izrečenim. Včasih človek potrebuje predvsem občutek, da ga nekdo sliši. Včasih pa je to prvi korak do nujne strokovne pomoči.

Vprašanje o samomoru ne poslabša stiske

Veliko ljudi se boji neposredno vprašati, ali nekdo razmišlja o samomoru. Bojijo se, da bi s tem človeku dali idejo ali njegovo stisko še poglobili. Horvat poudarja, da je tak strah neutemeljen. Večja napaka je, če ničesar ne vprašamo, preslišimo opozorilne znake ali se delamo, da težave ni.

»Kvečjemu poslabšajo, če nič ne naredijo oziroma preslišijo.«

Če sumimo, da je nekdo v hudi stiski, je bolje vprašati neposredno, mirno in brez obsojanja. Vprašanja naj ne bodo zastavljena tako, da človeka potiskajo v odgovor, ki si ga želimo slišati. Slab primer je vprašanje: »Pa saj valjda ne misliš narediti samomora, mar ne?« Takšno vprašanje človeku sporoča, da bi nas iskren odgovor prestrašil ali obremenil.

Bolje je vprašati jasno: ali razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil? Ali razmišljaš o samomoru? Imaš občutek, da ne zmoreš več? Pri takšnih vprašanjih je pomembno, da ne moraliziramo, ne zmanjšujemo težav in ne ponujamo hitrih, površnih rešitev. Človek v stiski potrebuje prostor, v katerem lahko pove, kaj ga muči.

Kdaj je nujna strokovna pomoč?

Samomorilna stiska se lahko razvija postopoma. Horvat pojasnjuje, da je samomor proces, ki ima več korakov. Najprej se lahko pojavijo pasivna razmišljanja, nato ideje, pozneje pa konkreten načrt.

Točka, ko je nujno poiskati strokovno pomoč, nastopi takrat, ko ima človek izdelan načrt, kako bi si vzel življenje. Če pove, kaj namerava storiti, kako in s čim, je treba ukrepati takoj.

»To pa to bom naredil, to pa to sem si pripravil,«

V takem trenutku ni dovolj, da človeku rečemo, naj se umiri ali naj ne razmišlja tako. Potrebna je konkretna pomoč in spremljanje do strokovne službe.

»Lahko ti pomagam, greva skupaj po pomoč.«

To je stavek, ki lahko v kritičnem trenutku odpre pot do rešitve. Pomoč je lahko izbrani osebni zdravnik, izven delovnega časa pa urgentne službe. Horvat poudarja, da so v Sloveniji na voljo 24-urne urgentne psihiatrične ambulante, med drugim v sklopu Psihiatrične bolnišnice Ormož in Oddelka za psihiatrijo v UKC Maribor. Tam je na voljo psihiater, napotnica pa ni potrebna.

Samomorilne misli je mogoče zmanjšati in zdraviti

Samomorilne misli se pogosto pojavijo v povezavi z duševnimi motnjami ali drugimi hudimi življenjskimi stiskami. Med dejavniki tveganja Horvat omenja depresijo, anksiozne motnje, psihoze, osebnostne motnje, zlorabo psihoaktivnih substanc in alkohol.

Pomembno je, da so ta stanja obravnavana. Pri nekaterih ljudeh je mogoča ambulantna obravnava, pri drugih je potrebna bolnišnična pomoč. Če gre za poslabšanje depresivne ali anksiozne motnje, se lahko uvedejo zdravila, vendar zdravljenje ni samo predpis terapije. Potreben je poglobljen pogovor z vsakim posameznikom.

Pri osebi, ki ima samomorilne misli, strokovnjaki preverijo, ali lahko svoje misli obvladuje, in skupaj z njo pripravijo krizni načrt. Ta določa, kaj naj človek stori, če se stiska ponovno okrepi. Horvat omenja tudi antisuicidalni pakt, ki deluje kot dodatna varovalka pri človeku, pri katerem se pojavljajo samomorilne misli.

Bistveno sporočilo je, da pomoč obstaja in da samomorilna stiska ni nekaj, s čimer bi moral človek ostati sam.

Pomurje ostaja posebej ranljivo

V pogovoru je bilo izpostavljeno tudi Pomurje, kjer je problematika samomorov še posebej izrazita. Horvat pravi, da je Pomurje po samomorilnem količniku med slovenskimi regijami v vrhu.

»Na žalost je v Pomurje vodilno, če gledava regije, ostale regije po Sloveniji, po samomorilnem količniku.«

Med ključnimi razlogi izpostavlja stigmo, ki je pri duševnih motnjah še vedno močno prisotna. Čeprav se na tem področju veliko dela s projekti, delavnicami in predavanji, številni ljudje psihiatrično pomoč še vedno doživljajo drugače kot pomoč osebnega zdravnika ali drugega specialista.

Stigma je lahko razlog, da človek pomoči sploh ne poišče ali jo poišče zelo pozno. V regiji se temu pridružujejo še socialnoekonomski dejavniki. Horvat omenja nižjo gospodarsko razvitost v primerjavi z osrednjo Slovenijo, nižje plače in več brezposelnosti. Vse to so okoliščine, ki lahko posameznika potisnejo v hudo stisko.

Družba, delovna mesta in mediji imajo pomembno vlogo

Preprečevanje samomora ni samo naloga zdravstva. Pomembno vlogo imajo družina, prijatelji, sodelavci, delovna okolja, šole, lokalna skupnost in mediji. Vsak lahko prispeva k temu, da se o duševnih stiskah govori bolj odprto in brez sramu.

Na delovnih mestih je pomembno, da se opazi človeka, ki se je začel umikati, ki nenadoma deluje drugače, izgublja zbranost ali kaže znake hude preobremenjenosti. V družinah in prijateljskih krogih je pomembno, da za stisko ne iščemo hitrih razlag, ampak vprašamo, poslušamo in po potrebi pomagamo poiskati strokovno pomoč.

Mediji imajo pri tem posebno odgovornost. O samomoru je treba poročati previdno, brez senzacionalizma, brez nepotrebnih podrobnosti in z jasnim sporočilom, da pomoč obstaja. Pomembno je tudi, da se ljudi informira, kam se lahko obrnejo, saj človek v najhujši stiski pogosto ne vidi izhoda in ne ve, koga poklicati.

Ko človek pokliče in spregovori, se lahko začne reševanje

Horvat poudarja, da ljudje pogosto sploh ne vedo, da pomoč obstaja. Zato je pomembno, da se informacije o pomoči ponavljajo in širijo. Ko je človek v stiski, posebej če se mu to zgodi prvič v življenju, lahko izgubi občutek, da obstaja izhod.

Včasih je že prvi klic odločilen. Klic prijatelju, zdravniku, svetovalni službi ali urgentni ambulanti lahko pomeni prvi prelom v občutku popolne osamljenosti. Ko človek začne govoriti o tem, kar ga muči, se lahko stiska vsaj delno razbremeni.

»In že takrat, ko pokliče in se začne pogovarjati in da ven iz sebe tisto, kar ga muči, je potem to že ogromno. S tem lahko že v bistvu rešimo življenje.«

Prav zato je najpomembnejše sporočilo jasno: samomorilnih misli nikoli ne smemo preslišati, človeka v stiski ne smemo pustiti samega, pomoč pa je treba poiskati pravočasno. Pogovor sam po sebi morda ne reši vseh težav, lahko pa odpre vrata do pomoči. Včasih pa prav ta prvi pogovor pomeni razliko med življenjem in smrtjo.

* Slike so simbolične