Kdo stoji za priljubljenim Prleškim dnevnikom? »Najbolj zanimive so prav majhne zgodbe običajnih ljudi«

Sedem let, nešteto zgodb, starih fotografij in prleških izrazov. Prleški dnevnik je iz spontane ideje prerasel v priljubljeno spletno skupnost, ki povezuje ljubitelje Prlekije doma in po svetu. Za njim stoji etnolog Tadej Murkovič, ki z radovednostjo, humorjem in ljubeznijo do domačih krajev skrbi, da zgodbe naših prednikov ne utonejo v pozabo.

Ko je Tadej Murkovič 5. julija 2019 objavil prvo objavo Prleškega dnevnika, si ni predstavljal, da bo sedem let pozneje še vedno vsakodnevno odkrival nove zgodbe o domačih krajih.

Danes je Prleški dnevnik mnogo več kot zbirka starih fotografij in zanimivosti. Postal je prostor, kjer se prepletajo spomini, narečje, humor in zgodbe ljudi, ki jih povezuje Prlekija.

Od študijskih zapiskov do priljubljene spletne skupnosti

Zamisel za Prleški dnevnik se je rodila povsem spontano. Tadej je med študijem etnologije v Ljubljani zbiral gradivo o Prlekiji, zanimanje za preteklost domačih krajev pa ga je spremljalo že od osnovnošolskih let. »Zdelo se mi je škoda, da bi vse to ostalo nekje v mapah in na računalniku,« se spominja.

Projekt je začel s prijateljico, fotografinjo Saro Vinkovič. Medtem ko je ona skozi fotografski objektiv predstavljala sodobno Prlekijo, je sam raziskoval njeno preteklost. Objavljala sta stare fotografije, pregovore, pesmi, običaje, posnetke in druge zanimivosti, vse skupaj pa začinila s pristnim prleškim humorjem.

Tadej pravi, da nikoli ni razmišljal o številu sledilcev. Pomembneje se mu je zdelo, da zbrano gradivo znova zaživi med ljudmi: »Da kdo pod staro fotografijo prepozna svojega dedka, hišo ali soseda, drugi doda ime, tretji pove zgodbo, ki je sam nikoli ne bi mogel najti v arhivu. Tako dediščina ponovno zaživi.«

Zgodbe se skrivajo tam, kjer jih najmanj pričakuješ

Čeprav je Prleški dnevnik najbolj prepoznaven na družbenih omrežjih, velik del njegovega nastajanja poteka na terenu. Tadej obiskuje ljudi, pregleduje stare albume, posluša njihove spomine in išče drobce preteklosti, ki jih pogosto ne najdemo v knjigah. »Lahko greš k nekomu zaradi ene stare fotografije, na koncu pa sediš pri njem dve uri in izveš deset zanimivih zgodb,« pripoveduje.

Med zgodbami, ki so se mu posebej vtisnile v spomin, omenja kuharico Angelo, ki mu je pripravila »slivovo žüpo«, 88-letno Katiko, ki je skrbela za mlado kukavico, ter presunljivo dvoglasno petje stoletne Lujzike in njene sosede Micike.

Vse pogosteje ga ljudje tudi sami poiščejo in mu ponudijo fotografije, predmete ali zgodbe. »Čü, jaz pa nekej mon za tebe,« mu rečejo. In prav takšna srečanja so pogosto začetek novih objav.

V Ljubljani študiral etnologijo, v Prlekiji pa jo lahko živi

Čeprav ima na študijska leta v Ljubljani lepe spomine, Tadej pravi, da Prlekije ne bi zamenjal za življenje v prestolnici. »Tukaj so moji ljudje, domači kraji in način življenja, ki mi ustreza,« pojasnjuje.

Posebno mesto v njegovem delu ima prleško narečje, ki je postalo zaščitni znak Prleškega dnevnika. »V njem niso samo besede, ampak tudi naš humor, način razmišljanja in pogled na svet. Marsikatera prleška šala v knjižni slovenščini preprosto več ne bi bila smešna,« pove v smehu.

Veseli ga, da stran spremljajo tudi mladi in Prleki, ki živijo daleč od doma. Prav odzivi zdomcev so mu pokazali, da Prleški dnevnik ljudem pomeni več kot zgolj spletno zabavo.

Kdo je Tadej, ko ne ustvarja Prleškega dnevnika?

Poleg raziskovanja preteklosti je Tadej predvsem partner in oče dveh deklic, s katerima preživlja velik del prostega časa. Rad je v naravi, rad ureja okolico doma in sadi redka drevesa ter stare sorte sadnega drevja. Igra tudi harmoniko, nastopa kot ljudski godec in zbira stare predmete.

Priznava, da je prosti čas težko povsem ločiti od Prleškega dnevnika. Tudi med običajnimi opravki pogosto naleti na zanimivo zgodbo.

Koliko časa mu vzame priprava objav? Nekatere nastanejo v petih minutah, druge zahtevajo več dni raziskovanja, preverjanja podatkov in obiskovanja ljudi. »Težava Prleškega dnevnika že dolgo ni, kje najti zgodbo, ampak kdaj jo ujeti,« pravi.

Želi si, da bi Prlekija živela tudi v prihodnjih generacijah

Po sedmih letih ustvarjanja si Tadej ne postavlja velikih načrtov. Želi si predvsem še več terenskih zgodb, videoposnetkov in srečanj z ljudmi, ki imajo kaj povedati. Njegova največja želja je, da bi ljudje tudi čez deset let poznali svoje korenine in bili nanje ponosni: »Dediščina nima velike vrednosti, če jo samo zapišemo in pospravimo v arhiv – najlepše je, kadar ostane med ljudmi in živi naprej.«

In če bi moral vseh sedem let Prleškega dnevnika opisati z eno samo prleško frazo? »Fse felé!« odgovori v smehu. Kot pravi, boljšega opisa še vedno ne bi našel. In glede na to, koliko zgodb še čaka na odkritje, Prleški dnevnik očitno še zdaleč ni povedal vsega.

*Naslovna slika: Prleški dnevnik