Pravi dopust

Dva duhovnika sta se odločila, da preživita pravi dopust na Havajih. Dogovorila sta se, da bosta nosila povsem običajna oblačila, predvsem pa si ne bosta nadela ničesar, kar bi lahko izdalo njun poklic. Po pristanku letala sta se odpravila v trgovino ter nakupila živobarvne kratke hlače, pisane havajske srajce ter nadela sandale, sončna očala in športni čepici. Naslednji dan sta se oblečena v »turistična« oblačila odpravila na plažo, kjer sta posedala na ležalnikih pod senčnikom ter uživala v pijači in postrežbi.

Nenadoma je proti njima prišla zagorela postavna svetlolaska v toplesu. Nista si mogla pomagati in sta zijala vanjo. Svetlolaska se jima je nasmehnila, vsakega od njiju posebej pozdravila: 

»Dobro jutro, oče! Dobro jutro, oče!« ter odšla naprej. 

Vsa presenečena sta samo strmela in bila povsem brez besed:

»Kako je mogoče, da je dekle vedelo, da sta duhovnika?« 

Naslednji dan sta ponovno obiskala trgovino. Kupila sta si še bolj pisana turistična oblačila, ki so bila tako kričečih barv, da jih je bilo prej slišati kot videti. Vrnila sta se na plažo ter ponovno uživala pod senčnikom na tem res prijetnem kraju pod soncem. Minilo je nekaj časa. Svetlolaska, ki ju je pozdravila prejšnji dan, je ponovno prišla mimo. Tokrat je bila še bolj zagorela, nosila pa je toples drugačne barve. Ponovno se jima je nasmehnila, pozdravila vsakega posebej:

»Dobro jutro, oče! Dobro jutro, oče!« ter odšla naprej. 

Eden od duhovnikov se ni mogel upreti in je rekel:

»Samo trenutek, mlada dama!« 

Svetlolaska se je obrnila:

»Da, oče?« 

»Midva sva duhovnika in ponosna na najin stan, vendar bi želela vedeti, kako je mogoče, da ste kljub najinim oblačilom vedeli, da sva duhovnika?« 

Svetlolaska je odvrnila:

»Oče, to sem vendar jaz, sestra Katica!«