https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
http://www.jenamena.si/
http://www.zniders.com/
https://www.ris-dr.si/

INTERVJU

Sara Rojnik – aktualna državna prvakinja v squashu

22.05.2015 ob 7:00  

Sara Rojnik se s športom ukvarja že od malih nog. Že v prvem razredu osnovne šole je začela trenirati atletiko. Najprej samo tek, na to je teku dodala še: odbojko, skok v daljino in šprint, ter v gimnaziji tek na 800m. V tretjem letniku gimnazije se je poškodovala in bila je  primorana svojo atletsko pot zaključiti. Kmalu je ugotovila, da brez športa ne bo šlo. Začela se je ukvarjati s squashem in po treh letih intenzivnega treniranja in odrekanja postala državna prvakinja.


Sara, na kratko se nam predstavi. Kdo si?

Sem 22. letna študentka tretjega letnika kineziologije na Fakulteti za šport in prihajam iz Veržeja. Nimam veliko prostega časa, saj mi usklajevanje šole, treningov in dela kot trener atletike tega skorajda ne dopušča, zato težko povem s čim se ukvarjam v prostem času, ampak kadar imam čas, si ga vzamem za družino in prijatelje.

S športom se ukvarjam že od malih nog.  Praktično brez aktivnega treniranja vsaj ene športne discipline skorajda ni minil noben teden v mojem življenju. Tukaj je pomembno vlogo odigral moj oče, kateri me je prvi srečal z različnimi športi. Naučil me je smučanja, plavanja, rolanja, vožnje s kolesom in še bi lahko naštevala. Menim, da je v predšolskem obdobju zelo pomembno, da otrok ustvari pozitiven odnos do športa in tukaj so starši tisti, ki odigrajo pomembno vlogo. Pozneje v 1. razredu osnovne šole sem začela z atletiko. Tja me je prijavila moja starejša sestra. Moj prvi trener je bil Tone Šterman, ki je bil tudi naš športni pedagog v osnovni šoli in je bil eden ključnih ljudi, ki me je vodil na športni poti. Tako sem v nižjih razredih osnovne šole predvsem tekla. Takrat še ni tako pomembno, s katero disciplino se ukvarjaš, vse temelji še na igri. V četrtem razredu sem pričela trenirati tudi odbojko, v sedmem pa sem se v atletiki specializirala za skok v daljino. Takrat sem se tudi včlanila v AK Panvita. Kmalu sem dodala k skoku v daljino še šprint. Ves ta čas sem hodila tudi v glasbeno šolo, kjer sem igrala prečno flavto. Po končani osnovni šoli sem se vpisala na Gimnazijo Franca Miklošiča Ljutomer, začela sem trenirati tudi tek na 800m, vendar pa sem v tretjem letniku zaradi poškodbe morala svojo atletsko pot zaključiti. Po končani rehabilitaciji sem videla, da brez športa ne bo šlo. Tako sem začela s squashem. Pravijo, da je v vsakem slabem nekaj dobrega in tako je bilo tudi v mojem primeru.

Kakodolgo se že ukvarjaš s squashom?

S squashem se ukvarjam 4 leta.

Kdo te je spodbudil, da si se lotila igranja tega športa in zakaj ravno squash?

Pri tem je veliko vlogo imelo to, da imamo v Veržeju igrišče za squash. Atletika mi ni bila več zanimiva, vedela pa sem, da brez športa ne bo šlo. Zato sem večkrat šla igrat squash in čez čas sem ta šport vzljubila in se začela z njim tudi resno ukvarjat.

Kakopoteka trening squasha? Kje in koliko treniraš?

Vrhunski igralec squasha mora biti miselno sposoben kot šahist, vzdržljiv kot maratonec in eksploziven kot šprinter. Zato treningi potekajo zelo različno. Lahko si na igrišču s trenerjem, kateri ti podaja žogice, ti pa jih skušaš čim bolj natančno vrniti nazaj. Lahko si na treningu sam in vadiš natančnost udarca ter piliš tehniko, lahko si z drugim igralcem, s katerim delata vaje, lahko pa na treningu tudi igraš, trener te gleda in za vsako piko pove, kaj je bilo dobro in kaj slabo. V zadnjem primeru gre predvsem za taktični trening.  Seveda pa je pomembna tudi kondicijska priprava squash igralca, pri kateri skušamo razvijati gibalne sposobnosti, kot so hitrost, koordinacija, ravnotežje, gibljivost, moč, obenem pa je potrebno razvijati tudi vzdržljivost. Zato v svoj trening vključujem tudi fitnes. Treniram v Ljubljani in v Škofji Loki, petkrat do šestkrat na teden.

Kateri dosedanji športni uspeh ti največ pomeni in kakšne so tvoje želje oz. cilji za prihodnost?

Tukaj bi vsekakor izpostavila osvojitev državnega prvenstva 2014 za katerega sem skozi tri leta aktivnega treninga zelo garala in se morala odpovedat veliko stvarem. Vendar pa mi ni žal, zmaga je bila najslajša izmed vseh zmag v moji karieri. V finalu sem sicer prvič na uradni tekmi premagala večkratno državno prvakinjo Nado Bambič z rezultatom 3:0. Mislim, da sva v to zmago verjela samo jaz in moj trener.  Po naslovu državne prvakinje sem pridobila nekaj sponzorjev, ki pa seveda še zdaleč ne pokrijejo celotnih stroškov sezone. Prav tako bi rada izpostavila zadnji uspeh in sicer tretje mesto na Evropskem ekipnem prvenstvu tretje divizije, ki je potekalo v aprilu.

Nimam še jasno začrtanih ciljev, predvsem ne dolgoročnih. Po diplomi se želim vpisati na magisterij. Ravnokar se mi odpirajo tudi možnosti za prakso v Londonu, kjer bi pa rada tudi trenirala in hodila na turnirje. London je namreč ena izmed svetovnih prestolnic squasha. Želela bi si tudi delati kot trener squasha. Seveda pa puščam odprte možnosti.

Kdo je tvoj vzornik in zakaj?

Tukaj bi omenila svojega trenerja dr. Gorana Vučkovića, ki  poleg vseh službenih obveznosti ob koncu dneva trpi še mojo trmo in na treningih izgublja živce, pridobiva na hripajočih glasilkah, preizkuša svojo potrpežljivost in kljub vsej napetosti in tudi dobri volji na treningih ne obupa nad mano. Menim, da trenutno v Sloveniji ni trenerja, ki bi lahko igralca v tako zelo kratkem času popeljal do naslova državnega prvaka. Ima ogromno znanja, ki ga je pridobil v Angliji in želim si, da bom enkrat tudi jaz imela toliko znanja kot on in znala to prenašat na druge.

Kakšen je položaj in zanimanje za squash v Sloveniji?

Squash v Sloveniji še vedno ni razvit tako, kot bi si želeli. Čeprav se napredek v zadnjih štirih letih, v katerih sem tudi sama prisotna, vidi. Vedno več imamo mladincev, kateri so pomemben faktor v razvoju slovenskega squasha.  Trenutno je v Sloveniji 30 igrišč, deluje 9 klubov, registriranih pa je 95 moških igralcev in 35 ženskih. Veliko je trenerjev z licenco, ki pa menim, da še vseeno nimajo dovolj znanja in izkušenj, da bi lahko prevzeli trenerski del. Sama pa se kot aktualna državna prvakinja trudim ta šport čim bolj promovirati.

Koliko mladih se pri nas v Pomurju zanima za ta šport? Kako ocenjuješ delo klubov pri nas in kje mogoče vidiš potencial tega športa v našem okolju?

V Pomurju imamo le eno igrišče za squash in sicer v Veržeju, imamo tudi svoj klub. Igrišče je potrebno prenove in srčno upam, da bomo dobili sponzorje ali kakšno dobro dušo, ki bi bil to pripravljen financirati, saj bi bilo škoda, da propade. To igrišče je namreč eno izmed prvih igrišč v zgodovini slovenskega squasha. Še vedno potekajo tekme,  veliko je tudi rekreativcev, ki v popoldanskih urah zasedajo termine za igro. Kar nam manjka, so seveda še mladinci, saj trenutno nimamo niti enega v veržejskem klubu. Veliko otrok se namreč nima možnosti srečati s to igro, saj ga ni v učni pripravi, pa vendar sem mnenja, da bi pomurske šole lahko v sklopu športnih dni ali športa za zdravje vključile tudi ta šport. Ravno par mesecev nazaj pa je revija Forbes objavila seznam 10 najbolj zdravih športov na svetu in squash se je znašel na prvem mestu, pred veslanjem in plavanjem.

 

    Fotogalerija