FOTO: Snežnik - med grajsko eleganco in razbitimi okni pozabljenih hiš

Ko se pelješ proti Staremu trgu pri Ložu in se ovinki zavrtijo kot počasni metronom, veš, da prihajaš nekam, kjer se čas giblje počasneje. Sredi gostih snežniških gozdov, kjer drevesa šepetajo v jeziku, ki ga razumeš samo, če se ustaviš, se prikaže bel, dostojanstven grad. Grad Snežnik.

Obdan z vodnim jarkom in spokojnim parkom, deluje kot kulisa iz romana. Most, ki vodi do vhoda, tiho spominja na čase, ko so sem prihajali knezi in gostje v lovskih oblačilih. Na pročelju nas pozdravi zabeležen vodostaj – nevsiljiv a pomenljiv zapis narave, kdaj je prestopila mejo.

Ob njem zeleno jezero, ki s svojo smaragdno barvo zatrese srce bolj kot filter na fotografiji.

Grad ima dolgo in zanimivo zgodovino. Prvič omenjen že leta 1269, je skozi stoletja prehajal iz rok v roke, dokler ga niso v 19. stoletju prenovili in mu dali sedanjo podobo člani nemške plemiške rodbine Schönburg-Waldenburg.

Prav Jurij Schönburg-Waldenburg je bil tudi pokrovitelj prve slovenske gozdarske šole, ki je med letoma 1867 in 1875 delovala v grajski pristavi. Tam so vzgajali prve strokovnjake za gospodarjenje z gozdovi – skromno, a vizionarsko, z veliko zavedanja o moči in pomembnosti narave.

Po drugi svetovni vojni je bilo celotno posestvo nacionalizirano. Grad Snežnik je postal lovska postojanka državnega protokola, šele od leta 1983 pa je odprl vrata tudi javnosti kot muzej. Od takrat naprej tu potekajo tudi številne civilne poroke, saj je ambient skoraj preveč popoln, da bi si lahko zaobljubo izrekel kje drugje.

A ko se oddaljiš od urejenih poti, od sveže pobeljenih zidov in obnovljenih klopi, se svet spremeni. Le nekaj metrov stran začne narava prevzemati, kar je človek pustil za seboj.

Zapuščene hiše, morda nekoč namenjene osebju, danes samevajo z razbitimi okni, zaraščenimi strehami in tišino, ki ni prazna, temveč napeta od vprašanj. Kdo je tu živel? Kdo je gledal skozi to okno, kdo je zaprl ta vrata zadnjič? Tam, med razpokanimi zidovi, se čas ni ustavil – tam se je skril.

Dan lahko zaokrožiš še s še številnimi čari v okolici:

• Snežniški gozdovi – tišina, gobarjenje, jelenov odtis v zemlji.
• Mašun – učna pot, gozdna hiša, mogoče srečanje z divjadjo.
• Križna jama – kapljanje, čoln, svetilka in šepet podzemlja.
• Pivka – muzejska podmornica in oklepne sence zgodovine.
• Ilirska Bistrica – za štrudelj in klepet.
• In seveda – Cerkniško jezero, ki je včasih in potem spet ni. Kot spomin.

Snežnik je izlet za dušo. Za tiste, ki znajo gledati s srcem in malo postrani. Kjer si lahko predstavljaš več, kot vidiš. Kjer je lepota v urejenem in v razpadajočem. V zelenem jezeru in v razbitem oknu. In kjer se z nekom, ki vidi isto kot ti, svet odpre še malce bolj.

Več fotografij v spodnji galeriji ...

Foto: Jana Bohar