https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje

LOKALNO

Nitke spomina: »Oče je zdravil delavke, Mura pa je oblikovala mesto«

22.05.2025 ob 20:00  

Ko sem se lotila raziskovanja zgodb iz Mure, sem pričakovala, da bom naletela na zanimive spomine nekdanjih šivilj in drugih delavcev. Nisem pa pričakovala, da bom ob tem začela razpletati tudi lastne niti – družinske, osebne in generacijske. Ugotovila sem, da je bila Mura del življenj skoraj vseh, ki smo odraščali v Pomurju. 


Čeprav sama nikoli nisem delala v Muri, so bile njene sledi povsod okrog mene. Imela sem veliko sošolk, katerih starši so bili zaposleni v tovarni – mame in očetje, ki so delali v različnih izmenah in se na domačih hodnikih dobesedno srečevali med eno in drugo izmeno.

V Muri je delala tudi mama mojega srednješolskega fanta, njegova babica pa je bila kuharica v menzi. Prav od nje sem se naučila kuhati enolončnice, ki so danes del mojega vsakdana – bujto repo, ričet, pasulj, joto.

Mura ni bila samo delodajalec. Bila je struktura, ki je oblikovala ritem mesta. A še več – bila je osrednja točka celotnega Pomurja. Povezovala je kraje, družine, generacije. V njej so delali stari starši, nato njihovi otroci, včasih celo vnuki. Določala je tempo življenja širše skupnosti – ne le tistih, ki so delali v njej, ampak tudi tistih, ki so z njo živeli posredno: trgovci, gostinci, prevozniki, medicinsko osebje, družine.

 

Zdravnik v tovarni: moj oče in njegovo delo

Moj oče, Franc Bohar, je bil specialist medicine dela. V Muri ni ostal do konca njenega delovanja – tovarno je zapustil že prej – a njegova vloga v njej je bila pomembna. Delal je v ambulati tovarne in bil pomemben člen v skrbi za zdravje delavk in delavcev.

Njegovo delo je presegalo osnovno medicinsko oskrbo. Bil je med prvimi, ki so opozarjali na telesne in zdravstvene posledice ponavljajočih se gibov, statičnih obremenitev in fizičnega napora, ki so ga prinašala tekstilna dela.

Leta 1977 je v Murski Soboti opravil specialistično nalogo z naslovom »Telesne mase industrijskih šivilj v tovarni Mura«. Njegova raziskava je pokazala resnost fizičnega napora in zdravstvene posledice, ki so jih nosile šivilje – podatki, ki so danes dragocen zgodovinski in strokovni vir.

V tovarniškem okolju je deloval s kančkom humorja in z veliko neposrednosti, a strokovno natančno. Poleg tega je bil mentor številnim specializantom, soustanovitelj lokalnega društva strokovnih delavcev in aktiven član izvršnega odbora.

Zbiranje zgodb: več kot nostalgija

Ko sem začela delati intervjuje za serijo člankov, sem opazila nekaj, kar se je večkrat ponovilo: ljudje so se spominjali zadržano. Neradi so se izpostavljali. Spomini so bili pogosto grenko-sladki. Vsi radi govorijo o druženjih, o smehu, o občutku pripadnosti. A sledi takoj tudi spomin na pritiske, norme, izgorelost in kasneje – negotovost in izgubo zaposlitve.

Te zgodbe so pomembne. Mura ni propadla naenkrat – razkrajala se je postopoma. In prav tako postopoma so razpadale tudi skupnosti, ki jih je gradila. A v pogovorih je vedno nekaj ostalo: spoštovanje. Do dela, do sodelavcev, do časa, ko je imelo tvoje delo pomen.

Zakaj pišem?

Ta serija ni nastala iz nostalgije. Nastala je iz potrebe razumeti, kako globoko je bila Mura vtkana v vsakdan ljudi – ne le mojih, ampak celotnih generacij Pomurcev. Mura je bila gospodarsko, socialno in kulturno sidrišče regije. Njene zgodbe so zgodbe regije. In čeprav tovarne fizično ni več, je še vedno prisotna – v spominih, v odnosih, v načinu, kako ljudje gledajo na delo, skupnost in zvestobo.

Zame osebno je to tudi priložnost, da povežem očetovo strokovno zapuščino s sodobnim razumevanjem preteklosti. In zato jo zapisujem – ker Mura ni oblikovala samo enega mesta, ampak Pomurje.

Preberite še:

Foto: Osebni arhiv Jana Bohar, Bobo, Mura Arhiv

    Fotogalerija