Nagrobni napisi kot glas preteklosti - zgodbe s pomurskih pokopališč

Pomurski muzej Murska Sobota v svojem raziskovanju kulturne dediščine Pomurja redno opozarja na pomen nagrobnih napisov, ki niso zgolj del kamnitega spomenika, temveč dragoceni nosilci spomina, jezika in družbenih predstav preteklih časov.

Kot poudarja muzejska svetnica Jelka Pšajd, so epitafi – besedila, vklesana na nagrobnikih – dokumenti časa, ki razkrivajo veliko več kot le ime in življenjske datume pokojnika.

Epitafi kot ogledalo časa

Na pomurskih pokopališčih lahko še danes opazujemo številne nagrobnike iz 20. stoletja, na katerih so poleg osnovnih podatkov zapisane tudi misli, ki pričajo o življenju, veri, značaju ali družbenem položaju umrlega. Ti napisi prinašajo vpogled v jezikovne značilnosti, črkopis, vsebinske poudarke in socialno podobo preteklih obdobij ter predstavljajo pomemben vir za razumevanje lokalne kulturne zgodovine.

Eden izmed najzanimivejših primerov je nagrobnik na Gornjem Seniku v Porabju iz leta 1916. Na njem zapisani epitaf ni le spominska vrstica, temveč pravi življenjepis pokojnice Treze Sakovič, ki je kot cerkvena služabnica vse svoje življenje posvetila veri in skupnosti:

»Čista dekla tü počiva / Jezusova Zaročnica / Treza Sakovič / Rojena l. 1867 v Bodoncih / vmerla kak slüžbenica plebanošova na Gornjemi Siniki l. 1916. / V celom Žitki slüžbovala, / Ves zaslüžek cerkvi dala / Za Gornji Sinik. / Vsikdar verna čista dobra / K obhajili rada hodila / Cerkev kinčila. / Pravi kinč za mater staro / Močno drži vero Pravo.«

Jezik humorja in družinskih odnosov

A nagrobni napisi niso vedno zgolj resni in pietetični. Na pokopališču v Fokovcih lahko na nagrobniku s tremi imeni preberemo nenavadno neposredno misel: »Tu prnejo« (»Tu trohnijo«), ki z ironično distanco opozarja na minljivost življenja.

V Lončarovcih pa je leta 1977 nastal nagrobnik z napisom: »Spomenik sem si dal postaviti sam.« Ta kratka poved odpira več možnih razlag – od humornega pristopa do smrti, prek kritike družinskih odnosov, do izjave o samoti pokojnika, ki ni imel nikogar, da bi poskrbel za njegov spomin.

Pomemben vir za razumevanje pogrebne kulture

Kot ugotavlja Jelka Pšajd v svoji temeljni monografiji Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči. Smrtne šege in pogrebne prakse Pomurja in Porabja (Pomurski muzej, 2017), epitafi niso le posamezne zgodbe – so kulturni spomeniki, ki odsevajo vrednote, verovanja, družbene odnose in humor skupnosti skozi čas.

Nagrobni napisi tako niso le del nagrobnikov, temveč glas preteklosti, ki še danes pripoveduje o življenjih, značajih in vrednotah ljudi, ki so soustvarjali kulturno podobo Pomurja.

Vir: PMMS, Foto: Jelka Pšajd, PMMS