Lojze Kozar, duhovnik, ki je gradil cerkev in besedo

Pred 115 leti, 11. novembra 1910, se je v vasi Martinje na Goričkem rodil Lojze Kozar, duhovnik, pisatelj in prevajalec, ki je s svojim življenjem in delom oblikoval enega najlepših mostov med vero, človekom in knjižno besedo. Umrl je 29. aprila 1999 v Odrancih, kjer je kot župnik ustvaril ne le skupnost vernikov, temveč tudi prostor kulturnega in duhovnega utripa Prekmurja.

Kozar je otroštvo preživel v domači vasi, gimnazijo pa je obiskoval v Murski Soboti in jo zaključil na Ptuju. Po študiju bogoslovja v Mariboru je bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Njegova pot ga je vodila skozi različne kraje – bil je prefekt v mariborskem semenišču, nato kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču.

Med drugo svetovno vojno je moral službovati v Körmendu na Madžarskem, po vojni pa se je vrnil domov in postal župnik v Odrancih. Tam se je začela njegova dolgoletna, naporna in hkrati navdihujoča pot gradnje nove cerkve, ki so jo po številnih ovirah in tragičnih dogodkih uspeli dokončati leta 1967.

Poleg duhovniškega dela je Kozar v slovenski kulturi pustil pomembno literarno sled. Že pred vojno je objavljal črtice v verskih glasilih, po vojni pa se je uveljavil kot pripovednik, ki je znal z globokim občutkom ujeti življenje preprostega človeka. Njegova prva knjiga Takšen prag je izšla leta 1962, pozneje pa so sledili romani Pajkova mreža, Materina ruta, Vezi in zanke, Premakljivi svečnik, Licenciat Janez, Topla babičina dlan, Kamen in srce ter avtobiografska pripoved Neuničljivo upanje. V knjigi Moji konjički je ohranil spomine na otroštvo in domače življenje, s čimer je utrdil svoje mesto v slovenskem literarnem prostoru. Pisal je tudi verske priročnike in zbiral ljudske pesmi iz Prekmurja in Porabja.

Dolga leta je urejal Mohorjeve koledarje in druge publikacije, kjer je objavljal krajše pripovedi, razmišljanja in članke. Njegovo pisanje so literarni zgodovinarji sprva uvrščali v t. i. mohorjansko prozo, ki jo je del bralcev dolgo obravnaval kot preprosto in manj zahtevno. Vendar se danes njegovo delo razume kot iskrena in globoka pripoved o človeku, veri in življenju. Kozar je znal v besedi združiti resničnost vsakdana in duhovno razsežnost, vero in dvom, bolečino in upanje. V središču njegovega sveta je vedno stal človek – krhek, a trden v svoji veri, ki ga vodi naprej.

Njegova dela danes sodijo ob bok pisateljem, kot so Jurčič, Finžgar in Jalen. V njih odmeva to, kar je Lojze Kozar sam poimenoval »neuničljivo upanje« – tisto notranjo moč, ki človeku pomaga preživeti tudi tedaj, ko se zdi, da je vse izgubljeno. Leta 2010 je Župnija Odranci začela izdajati njegova zbrana dela, 8. decembra 2015 pa se je uradno začel postopek za njegovo beatifikacijo. S tem je Lojze Kozar postal Božji služabnik – in njegova beseda živi naprej.

* Povzeto po Obrazi Slovenskih pokrajin, Foto: Arhiv Pomurec, Wikipedia, Lojzekozar.si