FOTO: Rekli so mu: »Miki, hvala za mojo mladost«

V Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti je 13. novembra 2025 potekal pogovor iz cikla Klepet ob kavi, posvečen stoletnici rojstva Mikija Mustra.

V goste sta prišla njegov sin Miklavž Muster in založnik Aleksander Buh, ki danes skupaj skrbita, da dela Mikija Mustra ne tonejo v pozabo, temveč ostajajo živo navzoča med bralci in gledalci.

Direktorica knjižnice Klaudija Šek Škafar je v uvodnem nagovoru spomnila, da je knjižnica Mikija Mustra v svojih prostorih gostila že pred desetimi leti, 19. februarja 2015, kmalu po tem, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Poudarila je, da je Miki Muster »eden izmed najboljših ustvarjalcev slikanih junakov, stripov in filmske risane umetnosti v slovenskem in mednarodnem prostoru« ter da letošnja obeležitev stoletnice njegovega rojstva ni le priložnost za nostalgičen pogled nazaj, temveč tudi odgovornost, da njegovo delo ostane dostopno.

V nadaljevanju je pozdravila gosta: sina Miklavža Mustra in založnika Aleksandra Buha, ki skupaj »skrbita, da dela Mikija Mustra niso utonila v pozabo, temveč postajajo dostopnejša, vidnejša in živijo naprej pri mlajših generacijah«.

Ob tej priložnosti se je zahvalila tudi za posojene reprodukcije Mustrovih ilustracij ter obiskovalce povabila k ogledu razstave Stoletje z Mikijem, ki bo v knjižnici na ogled do konca leta.

Zakaj se je Miki vse življenje imel za Prekmurca?

Prvi del pogovora med Miklavžem Mustrom in Aleksandrom Buhom se je vrtel okoli vprašanja, zakaj je Miki Muster vse življenje tako odločno poudarjal, da je Prekmurec, čeprav je v Prekmurju živel le del otroštva. Miklavž Muster je priznal, da se nad tem sam dolgo ni posebej spraševal.

Povedal je: »Letos, ko je njegovi stoletnici posvečenega veliko, me pogosto sprašujejo po podrobnostih njegovega življenja – kje je hodil v šolo, kdaj je bil v vojski, kdaj se je poročil, kaj je delal. Takrat sem začel bolj natančno gledati na to, kje je živel. V Prekmurju je bil oče približno osem ali devet let. Če vzamemo, da je tu hodil v šolo, se učil, plaval, imel prijatelje, so to njegova najpomembnejša, najbolj plodna leta.«

Ob tem je poudaril, da se je oče v tem času naučil živeti z dvema jezikoma in dvema govoroma in da so ga prekmurska miselnost, ritem življenja in vrednote – delavnost, skromnost, zanašanje na delo, ne na prazne besede – zaznamovali za vse življenje. »Zato je bil ponosen, da je Prekmurec, in to je dal tudi meni,« je dodal.

Zvitorepec in vesoljske ladje: četrta generacija bralcev

Založnik Aleksander Buh je v nadaljevanju spregovoril o Zvitorepcu in drugih junakih, ki jih danes bere že četrta generacija. Poudaril je, da je prav neverjetno, da »šestdeset let staro delo še vedno tako priljubljeno«. Posebej ga fascinira, kako preproste, a učinkovite so Mustrove domišljijske rešitve.

O tem je povedal: »Vedno rad rečem, da je imel Zvitorepec nekakšno vesoljsko plovilo. To je bil sodček, na vrhu ena špica, tri repatice in to je bilo to. Danes so vesoljske ladje v filmih in stripih neverjetno zapletene, a otroke pri Mikiju še vedno navduši tisti preprost sodček s tremi repi.«

Reklame: od Jelovice do Mercatorja in skoraj nepredstavljive številke

Pomemben del pogovora je bil posvečen Mustrovemu delu na področju animiranih reklamnih filmov. Aleksander Buh je opisal, kako so ga mnogi prepoznavali prav po oglasih za Jelovico in Mercator. V spominu mu je ostal način, kako je Miki sprejel naročilo: »Rekel je, če so rekli, da naj naredi reklamo za Jelovico ali Mercator, bo že v redu. Potem je moral vse premisliti, narisati, obarvati, poiskati glasbo, priskrbeti studio za sinhronizacijo in na koncu še Marija Kralja, da je z značilnim glasom povedal tisto, kar je bilo treba.«

Buh je omenil, da so Mustrove reklame pozneje tudi preštevali: »Poluraden podatek je, da jih je bilo nekje med 360 in 380. Če pomislimo, da je šlo za televizijske reklame, je to nora številka.« Po njegovih besedah v tistem času niso prav pogosto potrebovali drugih agencij: Muster je bil hiter, zanesljiv in samostojen.

Delovni ritem: med legendami in resničnim vsakdanom

Miklavž Muster je nato odstrl del domačega vsakdanjika, ki je razblinil mit o očetovem neprekinjenem garanju. Povedal je, da so novinarji očeta pogosto slavili kot človeka, ki je delal »cele dneve in noči, vstajal s petelini in hodil spat ob polnoči«. Ko je bil oče že starejši, je tudi sina skušal prepričati v takšno različico. Miklavž je na to dodal svojo plat: spomnil ga je na skupna potovanja, morje, smučanje, nabiranje gob, dolge obiske tržnice in ure, preživete v kuhinji.

Ta kratka izmenjava je lepo zaokrožila sliko ustvarjalca, ki ni bil asketski deloholik, temveč človek, ki je znal ujeti ravnotežje med delom, družino in uživanjem v malih življenjskih radostih.

Miki Muster in pozornost: med nelagodjem in toplino

Poseben del večera je bil namenjen tudi temu, kako je Miki Muster doživljal javno pozornost. Čeprav je bil izjemno priljubljen, si je večino življenja želel miru. Aleksander Buh je pojasnil, da so ga nekateri v določenem obdobju politično izrabljali kot »svojega«, kar ga je močno motilo. V nekem trenutku je dejal, da ima dovolj.

Miklavž Muster je povedal: »Rekel mi je: ‘Ne daj nobenemu več mojega telefona. Če se ti zdi kaj pametno, mi povej, drugače pa reči, da ne dam izjav.’« Muster ni maral vpadljive javne izpostavljenosti in se je je izogibal, kadar je bilo mogoče.

A hkrati ga je razveselilo, ko ga je kdo ustavil na ulici iz pristne hvaležnosti – brez bleščavih žarometov, brez velikih gest. Miklavž je opisal: »Ko sva bila kje skupaj, ga je skoraj vsak ustavil. Rekli so mu: ‘Miki, hvala za mojo mladost.’ Vedno jim je rad kaj narisal.«

Tako se je pokazalo dvojno razmerje: uradne pozornosti ni maral, pristno osebno pa je sprejel z veseljem. Bil je iskreno ganjen, ko so ga ljudje prepoznali zaradi njegovih likov, ne zaradi medijskih nastopov.

Kuhinja in tržnica: kako prepoznati pravo skuto?

Med najbolj živimi odlomki pogovora je bila pripoved o Mustrovi kulinarični strogosti in njegovi šibki točki: dobri prekmurski hrani. Doma je bil, kot je povedal sin, »šef kuhinje oče, ne mama«. Na mizi ni manjkalo kisle smetane, skute, ocvirkov in druge prekmurske klasike.

Še posebej slikovita je bila anekdota s tržnice v Ljubljani. Miklavž Muster se spominja, kako je oče pri prodajalkah skute užival poseben ugled. »Na tržnici so ga poznali in se ga malo bali. Prišel je, dal roko v skuto, poskusil, in če ni bilo tako, kot je treba, je stvar pristala nazaj in je rekel, da to ne bo šlo. On je točno vedel, kaj je dobra skuta in kaj je dobra kisla smetana,« je pripovedoval.

Nekoč je namesto očeta po skuto šel sin. Oče ga je natančno poučil, pri kateri branjevki naj jo kupi, in mu naročil, naj se tam predstavi. »Ko sem prišel do nje, sem rekel: ‘Jaz sem Mustrov.’ Ona je zajela skuto iz povsem spodnjega dela, mi jo dala v vrečko, dodala še najboljšo kislo smetano in vse skupaj zavezala. Malo za mano je prišel še en gospod in rekel, da bi tudi on rad skuto ‘od spodaj’. 

Nemčija, gostovanje in občutek »gastarbajterja«

Dotaknili so se tudi obdobja, ko je Miki Muster delal v Nemčiji. Tam ni bil zaposlen v velikem studiu, temveč je, kot je poudaril Miklavž Muster, večino delal doma, v najetem stanovanju, v studio pa je hodil le, ko je bilo treba »reševati časovne zaostanke«.

Oče je pogosto poudarjal, da ga cenijo kot nekoga, ki delo opravi pravočasno in kakovostno, a se je hkrati vedno zavedal svojega položaja. Sam je rekel: »Rabijo me, delam, naredim vse, kar hočejo, sem učinkovit, sem dober, ampak sem gastarbajter.«

To je bil tudi eden od razlogov, da se je vrnil v Slovenijo, kjer je na stara leta doživel priznanja, ki jih je po mnenju sogovornikov nedvomno zaslužil, od nagrad do širokega javnega priznanja.

Od Skoka v prihodnost do današnjih izzivov animacije

V drugem delu večera so se dotaknili vprašanja, ali bi bilo smiselno Mustrove junake še bolj oživiti v animirani obliki. Udeleženci so izvedeli, da je bil že poskus s filmom Skok v prihodnost, pri katerem je sodelovala produkcijska hiša Casablanca in v katerem nastopajo Mustrovi liki. Film je mogoče najti na spletu, saj ni bil narejen kot visoko komercialen projekt.

Miklavž Muster je pri tem opozoril, da je bil pri sodelovanju zelo previden, ker želi ohraniti kakovost in duh očetovih zgodb. Po njegovih besedah morajo nove priredbe spoštovati tri temeljne elemente: nenasilje, duhovitost in pošten odnos do likov in občinstva. Ob tem je dodal, da mnogi ustvarjalci danes stremijo k 3D animaciji, medtem ko »je Miki v resnici avtor, ki najbolje deluje v 2D«.

Pohvalil je odlične risarje in animatorje na Balkanu, ki jih dobro pozna, vendar je ostal zadržan: Miki Muster je postavil tako visoko merilo, da bi moralo biti vsako novo delo »vsaj na njegovi ravni ali višje«, kar po njegovem do zdaj še ni bilo doseženo.

Večer, ki povezuje stroko, spomine in Prekmurje

Pogovor se je sklenil z vprašanji iz občinstva in z mislijo, da je dediščina Mikija Mustra danes hkrati predmet strokovnih razprav in intimnih spominov. V Murski Soboti, kjer se je vse začelo, so se ob stoletnici njegovega rojstva srečali sin, založnik in bralci, ki jih njegovi junaki spremljajo že vse življenje.

Večer v Pokrajinski in študijski knjižnici je pokazal, da so Mustrove zgodbe, risbe in junaki še vedno živi. Ne le v knjigah in na platnih razstave Stoletje z Mikijem, temveč tudi v anekdotah, smehu in toplini, ki so zaznamovali ta klepet ob kavi v Prekmurju.

Več fotografij v spodnji galeriji ...