Sredi zime se v drevesih dogaja nekaj presenetljivega

20. januar v cerkvenem koledarju zaznamuje god svetega Fabijana in svetega Sebastijana (Boštjana), v ljudskem izročilu pa je ta dan dobil tudi povsem naravoslovni pomen. Stari pregovor pravi: »Fabijan in Boštjan, sok v drevju pognan.«

Na prvi pogled se zdi nenavadno, da bi se sredi zime v drevesih že kaj dogajalo. A prav ta droben premik v naravi so naši predniki znali opaziti in si ga zapomniti. Januar je sicer najhladnejši mesec, vendar se po zimskem solsticiju dnevi že opazno daljšajo, sonce ima več moči, naravni procesi pa se počasi začnejo prebujati – čeprav jih s prostim očesom skoraj ne opazimo.

Svetnika in njun dan

Sveti Fabijan je bil papež v tretjem stoletju in je Cerkev vodil v času preganjanj. Umrl je mučeniške smrti, zaradi česar ga krščansko izročilo uvršča med pomembne zgodnje priče vere. Sveti Boštjan, znan tudi kot Sebastijan, je bil rimski vojak, ki se je kljub nevarnosti javno opredelil za kristjana in postal eden najbolj prepoznavnih mučencev, pogosto upodobljen s puščicami. Čeprav zgodovinsko nista bila tesno povezana, ju koledar združuje na isti dan, njun god pa se je trdno zasidral tudi v ljudski zavesti.

Kaj v resnici pomeni pregovor?

Izrek o soku v drevju ni vremenska napoved v sodobnem pomenu besede. Gre za opazovanje življenjskega cikla rastlin, ki pozimi niso povsem v mirovanju. Ob ugodnejših razmerah in daljšem dnevu se v drevesih res začnejo priprave na pomlad – ne rast, temveč notranji procesi, ki omogočijo, da se ob pravem času prebudijo brsti.

Za kmete in sadjarje je bil ta znak pomemben. Pomenil je, da najhujši del zime počasi izgublja moč in da se narava, čeprav tiho, obrača proti novi rasti. Pregovor zato ni govoril o hitri pomladi, temveč o neizogibnem prehodu, ki se začne veliko prej, kot ga človek običajno opazi.

Dan, ki nosi obljubo

Fabijanov in Boštjanov dan je tako postal simbolni trenutek v zimskem letu. Ne prinaša toplote ali cvetja, temveč sporočilo, da narava nikoli povsem ne obstane. Tudi v času mraza se v ozadju že dogajajo spremembe, ki vodijo k novemu ciklu.

Pregovor se je ohranil prav zato, ker temelji na izkušnji. In čeprav danes tok soka v drevesih razlagamo z znanostjo, ima ta stara misel še vedno svojo vrednost – kot opomnik, da zima ni konec, ampak del poti proti pomladi.

* Slike so simbolične