FOTO: Zakaj je prihodnost Goričkega odvisna od kmetov?

Na konferenci Zdravje v naših rokah, ki je bila v Dvorani Duše Škof v Gradu, je razprava segla daleč onkraj vprašanj prehrane.

V ospredje so stopile teme trajnostnega kmetijstva, ohranjanja krajine in predvsem prihodnosti življenja na podeželju, z jasnim fokusom na Goričko kot varovano krajinsko območje, kjer se vsakodnevno srečujejo interesi narave, kmetov, turizma in lokalne skupnosti.

Zaključni del dogodka je bil namenjen okrogli mizi Kmetijstvo kot povezovalna sila Goričkega, ki jo je moderirala Anja Vučkič, novinarka Mojih Medijev in televizije IDEA. Razprava je združila zelo različne poglede, a skupno izhodišče je bilo jasno: ali lahko kmetijstvo na Goričkem še naprej povezuje prostor in hkrati preživi.

V razpravi so sodelovali Boštjan Ferenčak, vodja svetovalne službe pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Murska Sobota, Andrej Smodič, direktor Javnega zavoda Krajinski park Goričko, Bine Volčič, gastronomski ponudnik in sodelavec lokalnih kmetov, Štefan Martinec s kmetije Mali raj ter Silvester Kranjec z ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Osrednje vprašanje razprave je bilo na videz preprosto, v praksi pa izjemno zahtevno: kako uskladiti varstvo narave, kmetijsko pridelavo in kakovost življenja ljudi, ne da bi se kateri od teh stebrov sesul sam vase.

Goričko kot dom in kot kulturna krajina

Razprava se je začela pri vprašanju identitete prostora. Za sogovornike Goričko ni zgolj geografski pojem, temveč dom, kulturna krajina in rezultat stoletnega sobivanja človeka in narave. Ferenčak je poudaril, da je prav kmetijstvo tisto, ki je krajino oblikovalo in ji dalo značaj, zato je ključno, da se ta povezava ne prekine.

Smodič je Goričko opisal zelo osebno, kot prostor, do katerega ima čustven odnos, in opozoril, da se pogosto premalo zavedamo njegovih potencialov. Po njegovem mnenju bo odločilno, ali bomo znali navidezne slabosti, kot so oddaljenost, razgiban teren in omejitve, preobrniti v prednosti.

Volčič je kot prišlek poudaril drugačen pogled od zunaj. Goričko je zanj prostor miru, skupnosti in narave, ki ga morda tisti, ki tam živijo, vidijo manj romantično, a prav zato tudi manj priložnostno.

Najbolj neposredno je spregovoril Martinec, ki je brez olepševanja opozoril na težo realnosti malih kmetij. Administracija, stroški, nadzori in naraščajoče obremenitve po njegovih besedah pogosto ne sledijo dejanskim možnostim kmetov, kar vzbuja skrb za prihodnost celotnega območja.

Varovana območja, ukrepi in vprašanje ravnotežja

Pomemben del razprave je bil namenjen skupni kmetijski politiki in posebnemu statusu Goričkega kot območja Nature 2000 in območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost. Kranjec je pojasnil, da so ti okviri nastali na podlagi strokovnih presoj naravnih in krajinskih značilnosti ter da je njihov namen jasen: ohraniti ravnovesje med pridelavo, naravo in življenjem ljudi, ne pa ustvariti prostor, ki bi bil namenjen le obiskovalcem.

Ferenčak je opozoril na ključne omejitve kmetovanja na Goričkem, med katerimi so razdrobljena zemljišča, visoka starost nosilcev kmetij in šibek interes mladih za prevzeme. Posebno pozornost je namenil vprašanju živinoreje in travniških površin. Če živinoreja upade, travniki nimajo več funkcije, kar vodi v zaraščanje krajine, s posledicami za biodiverziteto, podobo prostora in tudi turizem.

Ukrepi, kot so Gorički travniki, z omejitvami košnje in zahtevami glede ravnanja z biomaso, lahko delujejo, a le, če so usklajeni z realnimi zmožnostmi kmetij, ki se že tako soočajo s pomanjkanjem časa, delovne sile in finančnih virov.

Ko osnovno kmetijstvo ni dovolj

Zelo konkreten vpogled v preživetvene strategije je ponudila zgodba kmetije Mali raj. Martinec je jasno povedal, da samo osnovna kmetijska dejavnost na Goričkem ne omogoča preživetja. Razvoj kmetije je vključeval obnovo zaraščenih površin, rejo drobnice, gradnjo sirarne, prehod na mlečne pasme in vključitev turizma. Kljub temu so naraščajoči stroški, obseg dela in stalna prisotnost privedli do novih pritiskov.

Prelomna točka je bila razvoj naravne kozmetike iz kozjega mleka, ki jo danes razvija hčerka in ki po Martincevih besedah predstavlja glavni steber finančne stabilnosti kmetije. Sporočilo je bilo jasno: dodana vrednost in več virov dohodka niso izbira, temveč nuja.

Razlogi za nerentabilnost osnovne pridelave so po njegovem zelo konkretni. Manjši pridelki na gričevnatih območjih, enaki stroški storitev kot na ravnini, težave z divjadjo in visoki stroški nadzorov pomenijo, da brez nadgradnje številne kmetije ne bi več obstajale.

Turizem kot priložnost, ne kot rešitelj

Volčič je poudaril, da je Goričko eden redkih večjih prostorov v Sloveniji, kjer je narava še relativno neokrnjena. Prav to vidi kot ključno priložnost za razvoj turizma, vendar ne masovnega. Po njegovih izkušnjah ljudje vse pogosteje iščejo mir, tišino in umik, kar Goričko ponuja, čeprav se marsikomu sprva zdi odmaknjeno.

Poudaril je pomen sodelovanja med turističnimi ponudniki in kmeti ter gradnje zgodb, ki temeljijo na lokalni hrani, krajini in skupnosti. Turizem lahko raste, a le, če ostane skladen z okoljem in če se razvija skozi vse leto.

Krajinski park in kolektivna odgovornost

Razprava se je dotaknila tudi pogostega očitka, da Krajinski park Goričko pomeni oviro za kmete. Smodič je poudaril, da večina omejitev izhaja iz širše zakonodaje, ne neposredno iz režima parka, ter da je pri gradbenih posegih delež zavrnitev razmeroma nizek. Priznal pa je, da je potrebno več ozaveščanja in boljše vključevanje upravljavca parka v vsakdanje življenje prostora.

Pomembna tema je bila tudi kolektivna znamka Krajinskega parka Goričko, ki obstaja že od leta 2011. Čeprav ideja ni zaživela v polnem obsegu, je bila v razpravi izražena jasna potreba po njeni prenovi in ponovni aktivaciji, tudi z namenom, da se lokalni prebivalci bolje povežejo z lastnimi proizvodi.

Med administracijo in realnostjo terena

Najbolj čustveni del razprave je bil namenjen administrativnim bremenom in nadzorom. Martinec je opisal izkušnje, ki jih je doživel kot ponižujoče in demotivirajoče, ter opozoril na visoke stroške analiz, veterinarskih ukrepov in kontrol, ki jih trg ne priznava.

Kranjec je pojasnil, da so podpore za območja z omejenimi možnostmi namenjene kritju dodatnih stroškov, a tudi sam priznal, da te podpore pogosto pokrijejo le osnovne izdatke. Manjši pridelki in dražje spravilo pomenijo, da je neintenzivno kmetijstvo težko ekonomsko vzdržno, če sistem tega dela ne ovrednoti tudi finančno.

Prihodnost v povezovanju, a z realnimi koraki

Zaključek razprave je bil trezen. Število kmetij se bo verjetno zmanjševalo, a ključno je, da se zemljišča ohranijo obdelana in da pride do pomlajevanja. Potrebni bodo novi modeli sodelovanja, boljša logistika med kmeti in turizmom ter več razumevanja med institucijami in ljudmi na terenu.

Goričko ima izjemno naravo, močno identiteto in velik potencial, vendar brez konkretnih praks, ki omogočajo dostojno preživetje, ostaja tveganje, da bo postalo le še kulisa. Sporočilo okrogle mize je bilo jasno: če želimo ohraniti krajino, moramo ohraniti ljudi.

Več fotografij v spodnji galeriji ...

Foto: Jure Banfi