Janez Kozinc: »Človek ne živi samo od kruha«

Postni čas ni zgolj liturgično obdobje, temveč priložnost za iskren pogled vase in poglobitev odnosa z Bogom. Tako v svojem razmišljanju poudarja msgr. dr. Janez Kozinc, soboški škof, ki postni čas razume kot duhovno pot skozi notranje puščave in oaze človekovega srca.

Izhodišče njegovega premišljevanja je odlomek iz 5 Mz 8,2–5, kjer Mojzes spominja Izraelce na štiridesetletno potovanje po puščavi. Ta pot ni bila le zgodovinski dogodek, temveč šola zaupanja, ponižnosti in zvestobe. »Človek ne živi samo od kruha« je temeljno sporočilo, ki presega čas in nagovarja tudi sodobnega človeka. Po škofovih besedah post razodeva, da človekovo srce hrepeni po globlji hrani – po Božji besedi, po smislu in po odnosu.

Kozinc opozarja, da v svoji notranjosti pogosto iščemo predvsem oaze – trenutke uspeha, topline in varnosti. A večji del naše notranje pokrajine predstavlja puščava: prostor neizpolnjenih hrepenenj, zamer, razvad in grehov. Postni čas nas vabi, da ne bežimo pred to resničnostjo, temveč da zberemo pogum in stopimo vanjo. Prav tam nas po njegovem prepričanju čaka Kristus, ki vstopa v človekovo slabost in jo želi preobraziti.

Poseben poudarek daje škof potrpežljivosti. Puščava človeka uči počasnosti in zvestobe v majhnih korakih. Namesto velikih in hitro izrečenih sklepov, ki pogosto vodijo v razočaranje, post spodbuja k preprostim, a vztrajnim dejanjem molitve, odpovedi in dobrote. Majhni koraki utrjujejo vero in krepijo notranjo svobodo.

V razmišljanju ne prezre tudi notranjega boja, ki spremlja vsakega človeka. Gre za napetost med resnico in prevaro, med iskrenostjo in skrivanjem lastnih temnih plati. Kristus po škofovih besedah ne odvzame križa, ampak ponudi svojo navzočnost in usmiljenje. V tej bližini človek spoznava, da v svojih puščavah ni sam, da se uči razločevanja in da moč raste prav iz ponižnosti.

Osrednja misel Kozinčevega razmišljanja je podoba Boga kot očeta, ki vzgaja svoje otroke. Bog vzgaja iz ljubezni, ne zato, da bi kaznoval, temveč da bi človeka privedel k zrelosti in polnosti življenja. Postni čas je zato čas milosti, v katerem se srce prečiščuje in znova odkriva, da je poklicano v občestvo z Bogom.

Kozinčevo razmišljanje o postnem času tako vabi k poglobitvi in iskrenosti. Puščava ni prostor poraza, ampak priložnost za rast. V njej človek odkrije, da ga Bog vodi in spremlja na poti proti domu, ki ga pripravlja za svoje sinove in hčere.

Pismo si lahko tukaj preberete v celoti: Postni čas in potovanje po naših notranjih oazah in puščavah.

Foto: Arhiv Pomurec, Freepik