VIDEO: Miha Zimšek: Ljubezen ostane tudi po izgubi

Smrt in žalovanje ostajata temi, o katerih se v družbi še vedno premalo odkrito govori, čeprav sta del življenja vsakega posameznika. Prav v trenutkih izgube pa ljudje pogosto najbolj potrebujejo podporo, razumevanje in občutek, da niso sami.

Na to opozarja Miha Zimšek iz Slovenskega društva Hospic, kjer deluje že 17 let, od tega 10 let kot prostovoljec, zadnja leta pa v pomurski enoti.

Poslanstvo, ki vrača pogled na življenje

Slovensko društvo Hospic spremlja umirajoče, neozdravljivo bolne in njihove svojce, pa tudi žalujoče odrasle, mladostnike in otroke. Njihovo delo vključuje individualno podporo, skupine za žalujoče in tudi posebne programe za otroke, kot so tabori za tako imenovane levjesrčne.

Kot poudarja Zimšek, njihovo poslanstvo ni zgolj pomoč, temveč tudi širši družbeni pomen: »Poslanstvo je družbo vračati nazaj k občutku svobode, kdaj sem zares živ in kaj je v življenju pomembno.«

V težkih trenutkih ljudje pogosto izgubijo stik s tem, kar je v življenju res bistveno, predvsem z odnosi. Prav zato je podpora v tem obdobju ključna.

Dom kot prostor varnosti in slovesa

Pomemben del njihovega dela poteka na domu umirajočih, kjer se ljudje počutijo najbolj varno. »Umirajoči si želi varnost. Ta pa je v okolju, ki ga poznamo, kjer nas podpirajo naši bližnji.«

Domače okolje, znani vonji, predmeti in predvsem bližina najdražjih omogočajo, da se človek lažje sooča z zadnjim obdobjem življenja. Hkrati pa Hospic pogosto pomaga tudi svojcem, ki se znajdejo v stiski in ne vedo, kako ravnati.

Neizrečena čustva pridejo na površje

Ob izgubi se pogosto odprejo čustva, ki so se nabirala skozi leta. »V življenju se večkrat zadržimo, se ne izrazimo, in te kapljice se nabirajo, dokler na koncu ni kozarec poln.«

Ko se ta »kozarec« napolni, lahko čustva izbruhnejo zelo intenzivno. Pojavijo se občutki krivde, obžalovanja ali celo obsojanja, zato je pomembno, da imajo ljudje prostor in čas, da jih predelajo.

Zimšek ob tem opozarja, da nikogar ne smemo siliti: »Lahko ga povabimo, nikakor pa ne siliti nikogar, ker s tem naredimo več škode kot koristi.«

Ko besede niso dovolj

Pri soočanju z žalujočimi se pogosto pokaže, da besede niso najpomembnejše. »Biti prisoten je največja podpora. Vidim te, čutim te.«

Tišina, ki se je ljudje pogosto bojijo, ima lahko izjemno moč. »Ta tišina je včasih zelo polna, zelo močna.« Po njegovih besedah lahko nepremišljene izjave, kot so »Saj bo bolje« ali »Razumem te«, žalujočega še dodatno prizadenejo in ustvarijo občutek nerazumljenosti.

Otroci potrebujejo resnico, ne zaščite

Posebno občutljivo področje je žalovanje otrok, kjer odrasli pogosto želijo zaščititi najmlajše pred bolečino. »Otrok že čuti stisko. Če odrasel tega ne izrazi, v njem vzbujamo zmedo.«

Zato v društvu priporočajo, da smo z otroki iskreni in jim omogočimo, da razumejo situacijo. To vključuje tudi možnost, da se udeležijo pogreba, če si to želijo, saj je to pomemben del poslavljanja.

Kako biti ob žalujočem

Pri komunikaciji z žalujočimi ni univerzalnih pravil, obstaja pa skupna točka - prisotnost. »Ne moreš me razumeti, lahko pa si ob meni.«

Pomembno je tudi, da si vzamemo čas in ne hitimo. »Občutek, da se ti nikamor ne mudi, je največja podpora.« Žalujoči hitro začutijo, ali smo zares prisotni ali zgolj mimogrede. Prav občutek, da nekdo ostane ob njih, je tisti, ki daje največjo oporo.

Žalovanje kot naraven proces

Žalovanje poteka v več fazah. Najprej pride šok, nato obdobje urejanja formalnosti, kasneje pa nastopi prava žalost. »Ko pride ta val žalosti, ljudje mislijo, da je nekaj narobe z njimi. Pa ni. To je normalno.«

Izražanje čustev je ključno. »Ko slišim, da nekdo joče, rečem: super. Težje je, ko nekdo ne joče.« Če čustva potlačimo, lahko ostanemo ujeti v bolečini in ne pridemo do faze sprejemanja.

Ljubezen ostane tudi po izgubi

Sčasoma mnogi pridejo do spoznanja, da fizična odsotnost ne pomeni konca odnosa. »Če te osebe ni več ob nas fizično, je pa ljubezen do nje nespremenjena.« To spoznanje omogoča, da se bolečina postopoma preoblikuje in postane del življenjske zgodbe, ki jo človek nosi naprej.

Družba, ki se umika pred bolečino

Zimšek opozarja tudi na širši družbeni problem, saj ljudje danes težje ravnajo s stisko drugih. »Ko ugašamo svoje čutenje, ugašamo tudi sočutje.« Po njegovem mnenju bi morali že v otroštvu spodbujati izražanje čustev, saj to vpliva na to, kako se kot odrasli soočamo z izgubo in kako znamo stati ob drugih.

Največ, kar lahko damo, je čas

Ključno sporočilo ostaja preprosto: ob izgubi ni treba iskati pravih besed ali rešitev. »Na voljo sem ti, tukaj sem, dokler me boš potreboval.« V času, ko se vse odvija hitro, je prav čas in pristna prisotnost tisto, kar lahko žalujočemu pomeni največ.

Foto: Arhiv Pomurec