FOTO: »Je v naši domovini še lepo biti mlad?« Odgovor so iskali v Murski Soboti

V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota je bil v sredo, 3. junija 2026, ob 18. uri, 99. Vanekov večer, ki ga je pripravila Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija. Tokratni pogovorni večer je bil posvečen 35. obletnici Republike Slovenije, obenem pa se je vključil tudi v niz dogodkov ob 30. obletnici delovanja Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija.

Naslov večera, »Smo tam, kamor smo se napotili leta 1991? Še velja: Lepo je v naši domovini biti mlad?«, je odprl razmislek o poti, ki jo je Slovenija prehodila od osamosvojitve do danes. Pogovor pa ni ostal le pri spominu na preteklost. Gostje so ga razširili na vprašanja današnje politične kulture, odnosa do zgodovine, položaja žensk, mladih, socialne države, Evrope, zelenega prehoda in prihodnosti.

Gostje večera so bili dr. Darja Kerec, zgodovinarka in izredna profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, Viktorija Potočnik, nekdanja poslanka, prva direktorica Urada za žensko politiko in nekdanja ljubljanska županja, ter dr. Timi Gomboc, raziskovalec na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru in podžupan Mestne občine Murska Sobota. Pogovor je vodil Slavko Bobovnik.

Večer v znamenju dveh jubilejev

Uvodoma je zbrane nagovoril predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija Marjan Šiftar, ki je spomnil, da je bil dogodek del širšega obeleževanja dveh pomembnih jubilejev. Republika Slovenija letos praznuje 35 let samostojnosti, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija pa 30 let delovanja.

Šiftar je ob tem napovedal tudi prihodnje dogodke, med drugim odprtje retrospektivne razstave o delovanju ustanove in jubilejni 100. Vanekov večer, ki bo 29. junija. Ta bo po njegovih besedah nosil naslov: »Jutri je nov dan, danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«

O ženskah, spoštovanju in družbeni odgovornosti

Pogovor se je začel z vprašanjem položaja žensk v družbi. Potočnik je opozorila, da se ženske kljub vidnemu napredku še vedno srečujejo z nespoštljivim govorom, podcenjevanjem in stereotipi. Kot je dejala, podatki kažejo, da se ženske vendarle vzpenjajo po družbeni lestvici, a to počnejo z veliko vztrajnosti in ob številnih ovirah.

Ob tem je poudarila, da so slovenske ženske med najbolj izobraženimi v evropskem prostoru in da so v ključnih zgodovinskih trenutkih pogosto nosile pomemben del bremena družinskega, gospodarskega in družbenega preživetja.

»Če bi pogledali danes v primerjavi z GDP-jem, kolikšen del ustvarijo slovenske ženske, bi gospodje ne pregledovali mednožja, ne jih imeli za pocestnice, ampak velike dame, ki ki držijo Slovenijo pokonci.«

Kerec je razmislek dopolnila z opozorilom, da formalno priznane pravice še ne pomenijo tudi dejanskega spoštovanja. Po njenem mnenju se javni prostor še vedno prepogosto polni z žaljivimi komentarji, anonimnim sovražnim govorom in nerazumevanjem vprašanja enakosti.

Kot eno od poti k spremembam je izpostavila vzgojo mladih, predvsem vzgojo fantov v duhu spoštovanja. »Da moški vzgojijo svoje sinove, da se tako ne obnašajo. To je rešitev.«

Gomboc je ob vprašanju žensk v tehničnih poklicih priznal, da je na strojnih fakultetah razmerje med študentkami in študenti še vedno izrazito neenakomerno. Kljub temu opaža pozitivne premike. Poudaril je, da inženirke dosegajo odlične rezultate, mešane ekipe pa so po njegovem mnenju najbolj zaželene.

Leto 1991 med spominom in zgodovino

Osrednji del večera se je nato usmeril v osamosvojitev in razpad Jugoslavije. Bobovnik je goste povabil k razmisleku o času, ko je bilo po njegovih besedah že čutiti, da dotedanja skupna država ne more trajati v enaki obliki.

Potočnik, ki je v drugi polovici osemdesetih let delovala v zvezni skupščini v Beogradu, je spregovorila o napetostih, ki so se stopnjevale že pred osamosvojitvijo. Po njenih besedah je bilo jasno, da se Jugoslavija spreminja, ob tem pa je opozorila na krepitev nacionalizmov in vse pomembnejšo vlogo Jugoslovanske ljudske armade.

»Ne z orožjem, temveč z dialogom. In to lahko edino reši tudi ta svet.«

Kerec se je osemdesetih let spominjala z vidika odraščanja. Govorila je o času inflacije, nakupovanja čez mejo, šilingov, pomanjkanja in občutka, da se nekaj spreminja, čeprav otroci tega niso vedno razumeli v celoti. Kot zgodovinarka je ob tem opozorila na pomembno razliko med doživljanjem in raziskovanjem nekega obdobja.

»Živeti neki čas pomeni dejansko živeti takrat ali pa imeti časovni stroj.«

Raziskovanje zgodovine pa po njenem zahteva vire, dokazovanje in odgovornost. Opozorila je, da je današnja težava tudi v tem, da ljudje premalo berejo in prepogosto ponavljajo že oblikovana stališča, ne da bi jih preverili.

Gomboc, ki pripada generaciji, rojeni ob osamosvojitvi, je poudaril, da mlajši tega časa niso doživeli, zato ga ne morejo občutiti enako kot generacije pred njimi. Kljub temu je zavrnil prepričanje, da mladih novejša zgodovina ne zanima. Po njegovih besedah bi ji bilo treba v šolah nameniti več prostora, saj je prav razumevanje tega obdobja pomembno za razumevanje današnje Slovenije.

Delitve, spomin in vprašanje politične kulture

Pogovor je odprl tudi vprašanje delitev, ki slovensko družbo spremljajo vse od osamosvojitve. Govorci so se dotaknili povojnih pobojev, političnega razvrščanja na leve in desne ter prenašanja zgodovinskih zamer na generacije, ki z dogodki nimajo osebne povezave.

Potočnik je ob vprašanju povojnih pobojev poudarila, da bi morala Slovenija to vprašanje urediti na človeški in pietetni način. Kot hči izgnanke in pregnanca je dejala, da je o teh zgodbah slišala zgodaj, vendar se o njih dolgo ni smelo govoriti.

»To so mrtvi. In mrtve je treba, kakršnekoli je vere, izpovedi, spola, rase in ne vem kaj, pietetno pokopati.«

Gomboc je ob vprašanju, zakaj se krivda preteklosti pogosto pripisuje potomcem, opozoril na manipulacije, ki jih je mogoče opaziti tudi med mladimi v političnih podmladkih. Po njegovem mnenju je žalostno, da se tudi generacije, rojene v samostojni Sloveniji, pustijo ujeti v delitve, ki jih same niso doživele.

Kerec je opozorila, da imamo v Sloveniji pogosto občutek, kot da obstajajo različne, celo »leve« in »desne« zgodovine. Po njenem mnenju je naloga zgodovinarjev, da ne glede na osebna izhodišča raziskujejo na podlagi virov in brez zlorab.

Kapitalizem, ki smo si ga želeli, in kapitalizem, ki ga živimo

Ena od osrednjih tem večera je bilo tudi vprašanje kapitalizma po osamosvojitvi. Bobovnik je izhajal iz misli, da Slovenci na plebiscitu niso glasovali za brutalni turbokapitalizem, temveč za svojo državo.

Kerec je ob tem dejala, da so si ljudje želeli kapitalizma, vendar ne njegove nečloveške različice. V kapitalizmu so mnogi videli svobodo, blaginjo in odprtost, ne pa izgube delovnih mest, propadanja podjetij in socialne negotovosti.

Potočnik je bila pri tem ostrejša. Po njenem mnenju smo vrata odprli sami, med drugim z denacionalizacijo, hitrimi prevzemi in privatizacijo, zaradi katerih so po njenem propadla tudi sposobna in vitalna podjetja. Posebej je opozorila, da je Slovenija po osamosvojitvi izgubila del socialne občutljivosti in solidarnosti.

Gomboc je dodal, da današnja oblika kapitalizma, kakorkoli jo poimenujemo, ni prava pot. Po njegovem smo kot družba zašli v slepo ulico, pri čemer je posebej opozoril na pomanjkanje dolgoročnega evropskega pogleda in jasne razvojne smeri.

»Jaz tu vedno pogrešam nek evropski pogled, neko hrbtenico Evrope, neko začrtano pot, kateri bi sledili.«

Evropa, Kitajska in zeleni prehod

V nadaljevanju se je pogovor razširil tudi na Evropo, njen položaj v svetu in vprašanje zelenega prehoda. Potočnik je opozorila, da evropska birokracija postaja vse bolj oddaljena od realnega življenja in od izzivov, s katerimi se soočajo ljudje.

Po njenem mnenju Evropa v odnosu do Kitajske pogosto ne zna zavzeti jasnega in premišljenega stališča. Kitajska je, kot je dejala, postala velesila, Evropa pa je v številnih pogledih zaostala.

Gomboc je opozoril, da je Evropa pri zelenem prehodu zašla v težave tudi zato, ker je številne proizvodne zmogljivosti v preteklosti preselila drugam. Po njegovih besedah je bila Kitajska dolgo gospodarska priložnost, zdaj pa je postala tekmica, ki Evrope v marsičem ne potrebuje več.

»V Evropi marsikje šele muzej na prostem. Žal, ko gledamo tehnologije.«

Ob tem je poudaril, da varovanje narave ostaja nujno, vendar mora biti zeleni prehod premišljen, izvedljiv in usklajen z gospodarsko realnostjo. Če ga izvaja samo Evropa, drugi deli sveta pa ne, se po njegovem odpira vprašanje konkurenčnosti in dolgoročne vzdržnosti.

Mladi med domovino in tujino

Ob koncu pogovora so se gostje vrnili k vprašanju iz naslova večera: ali smo tam, kamor smo se napotili leta 1991, in ali še velja, da je v tej domovini lepo biti mlad.

Kerec je odgovorila pritrdilno, vendar z zadržki. Po njenem mnenju je mladim v Sloveniji še vedno lepo, ker imajo dostop do javnega šolstva, relativno egalitarnega sistema in širšega evropskega prostora. Ob tem pa jo skrbi, kaj se bo zgodilo z generacijami, ki odraščajo v času digitalnih pritiskov, umetne inteligence, družbenih omrežij in vse večje negotovosti.

Potočnik je leto 1991 opisala kot čas, ki jo je osebno nadgradil. Slovenija je takrat dobila svojo državo, vendar po njenem mnenju danes preveč energije izgublja v delitvah, namesto da bi razmišljala o razvoju, delu, varnosti in kakovosti življenja. Posebej je opozorila na odhajanje mladih v tujino in na pomen pogojev, zaradi katerih bi se ti lahko vračali domov.

»Če ne bomo zagotovili dela doma ali pa takrat, ko pridejo, kvalitetnega varstva njihovih otrok, socialno zdravstvo oziroma zdravstvo, če ne bomo zagotovili varnega okolja, kamor se lahko vračajo ali kjer lahko ustvarjajo, se bodo kmalu zopet začele risati roke, katere dele Slovenije se naj priključijo kakšni drugi sosednji deželi.«

Gomboc je kot predstavnik mlajše generacije poudaril, da je v Sloveniji še vedno lepo biti mlad. Po njegovem mnenju lahko država kljub številnim težavam ostane ponosna na to, kar ji je uspelo ustvariti v kratkem času.

»Ko se v Sloveniji rodiš, praktično lahko rečemo, da imajo vsi odprta na začetku enaka vrata, kar po svetu ne velja.«

A tudi sam je opozoril, da to ne bo samoumevno za vedno. Če se bodo nadaljevali negativni trendi, se bo po njegovem treba vprašati, kako dolgo bo država še lahko zagotavljala enake možnosti, kakovostno šolstvo, zdravstvo in socialno varnost.

Vprašanje, ki ostaja odprto

Bobovnik je večer sklenil z lastnim razmislekom, da smo v povprečju morda res tam, kamor smo se napotili leta 1991, le da so nekateri tja prišli prej kot drugi. Na vprašanje, ali je v tej domovini še lepo biti mlad, pa je odgovoril z mislijo, ki je v dvorani odzvanjala tudi po koncu pogovora: »Seveda. Zato pa jih toliko mladih svojo srečo išče na tujem.«