FOTO in VIDEO: Kako bi se začel film o Prekmurju? Kreslin in Šarotar imata odgovor

Ob odprtju filmskega festivala Storyland sta se v Murski Soboti srečala dva prepoznavna prekmurska ustvarjalca – pisatelj Dušan Šarotar in glasbenik Vlado Kreslin.

V pogovoru z Valentino Smej Novak sta se vrnila v čas kinodvoran svojega otroštva, prvih filmskih podob ter razmišljala o tem, kako domača pokrajina ostaja z ljudmi tudi takrat, ko jo odnesejo daleč v svet.

Ko je bil obisk kina pravi dogodek

Pogovor je hitro zašel med spomine na čas, ko kino še ni bil nekaj, kar bi bilo mogoče priklicati z nekaj dotiki po zaslonu. Filmski koluti so potovali iz kraja v kraj, obisk kinodvorane pa je bil družabni dogodek in skoraj obred.

Kreslin se je spominjal beltinskega kina, v katerega sta s prijatelji na različne načine iskala pot tudi takrat, ko za vstopnico ni bilo denarja. Posebni svet niso predstavljali le filmi, temveč tudi ljudje okoli kina – tisti, ki so prodajali in trgali vstopnice, vrteli filme ali filmske kolute pripeljali v Beltince.

Eden najživahnejših trenutkov je bil po njegovih besedah takrat, ko se je filmski trak pretrgal.

»Največji žur je bil, da se je film vtrgnil. Stari moj, ludnica,« se je spominjal Kreslin ter opisal, kako je med popravilom filma v dvorani završalo, pozneje pa je med premori celo sam vrtel glasbo.

Kinoteka kot drugačna filmska šola

Šarotar je svoj odnos do filma opisoval nekoliko drugače. Ko je kot mladenič prišel iz Murske Sobote v Ljubljano, je ob domotožju veliko časa preživel v kinoteki. Tam je prvič intenzivneje spoznaval filme režiserjev, kot so Andrej Tarkovski, Federico Fellini in Luis Buñuel.

Ob tem je spregovoril o povezavi med filmom, fotografijo in literaturo. Sam pravi, da ga privlačijo predvsem podobe, v katerih čas za trenutek obstane, ter filmi, ki gledalcu ne razložijo vsega.

»Pravzaprav je vse narejeno iz poezije. Tudi filmi,« je poudaril Šarotar.

Po njegovem so prav tišina, počasnost, narava in tisto, kar ostane neizrečeno oziroma nevidno, sestavni deli umetnosti – ne glede na to, ali gre za film, literaturo, fotografijo ali glasbo.

Prekmurje kot velika filmska pokrajina

Pomemben del pogovora je pripadel tudi Prekmurju kot filmski in literarni pokrajini. Kraji, ki se domačinom lahko zdijo vsakdanji, dobijo skozi pogled ustvarjalca povsem drugačne razsežnosti.

Šarotar je dejal, da se mu med vožnjami in fotografiranjem pokrajina vedno znova kaže kot prostor, ki ga film še ni povsem odkril.

»Zdi se mi neizmerno velika in prav kliče po tem, da bi en zelo dolg, počasen film bil ponovno posnet,« je dejal ter dodal, da bi lahko v teh krajih nastal velik panonski film.

V svojem literarnem odlomku je razmišljal tudi o tem, da pokrajina ni zgolj relief ali točka na zemljevidu. Njeno podobo ustvarjajo vzdušje, govorica, barve, melodija, ljudje in spomin.

»Podoba pokrajine je delo pesnikov v najširšem smislu besede,« je med drugim zapisal.

Domači kraji postanejo pomembnejši, ko smo daleč stran

Kreslin in Šarotar sta se dotaknila tudi izseljenstva in Prekmurcev, ki so si življenje ustvarili na drugih koncih sveta.

Oba sta med svojimi potovanji srečevala ljudi v Kanadi, Avstraliji, Južni Ameriki in drugod, ki so desetletja pozneje še vedno ohranjali spomine, fotografije, besede in zgodbe domačega kraja.

Prav z oddaljenostjo lahko domača pesem ali zgodba dobi še večjo težo. Kreslin je opisoval srečanja s Prekmurci po svetu, kjer so njegove pesmi vzbudile močna čustva, Šarotar pa ljudi, ki so mu kazali stare fotografije porok in pogrebov ter v njih ohranjali svet svojih prednikov.

Tako sta se skozi pogovor vedno znova vračala k vprašanju, kaj pravzaprav odnesemo s seboj, ko zapustimo domači kraj.

Film se je iz kinodvorane preselil v telefon

Nekdanje kinodvorane so bile prostori skupnega doživetja. Danes pa se je filmska slika po besedah sogovornikov preselila predvsem na televizijske zaslone, tablice in telefone.

Šarotar je opozoril, da sodobnega sveta ne zaznamuje pomanjkanje podob, temveč prav nasprotno – njihova poplava. Serije in vsebine globalnih platform močno oblikujejo način, kako ljudje danes razumejo svet.

Ob tem je izrazil željo, da bi bilo več zgodb ustvarjenih tudi tukaj, v slovenskem jeziku in iz domačega okolja, saj se skozi globalne vsebine pogosto zdi, kot da je svet takšen, kot ga prikazujejo ameriške ali skandinavske produkcije.

Kje bi se začel film o Prekmurju?

Ob koncu je Smej Novak gosta vprašala še, s katerim kadrom bi začela film o Prekmurju.

Ena od podob je bila prašna cesta na Bistrici, druga pa soboški park.

Šarotar je povedal, da je park še pred napovedano prenovo fotografiral zgodaj nekega poletnega jutra in tako zase shranil podobo starih dreves, poti in prostora svojega otroštva.

Ob tem je dejal, da ima občutek, da je s tem opravil nekakšen dolg do kraja – fotografije bodo ostale tudi takrat, ko bo park videti drugače.

Prav to je bila tudi ena osrednjih niti pogovora: umetnost lahko kraj spremeni v spomin, spomin pa v podobo, ki potuje skozi čas in daleč preko meja Prekmurja.