https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.ris-dr.si/
http://www.zniders.com/

GLOBALNO

Nadaljevanje zgodbe očeta, katerega sin je doživel srčni zastoj

14.10.2017 ob 8:10  

Peter Peterka je na svojem Facebook profilu delil zgodbo o tragičnem dogodku, ki se je pred enim letom zgodil njegovemu starejšemu sinu Julijanu in tako ohromil celotno družino.  

Julijan je namreč doživel srčni zastoj dva dni potem, ko je bil pod nujno sprejet na kardiološki oddelek na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Prvi del zgodbe najdete tukaj. Tokrat je Peterka zapisal kaj je sledilo...

"Po prvi objavi o sinu Julijanu smo prejeli toliko podpore, toliko pozitivnih misli, ohrabrajočih sporočil za vse nas. Res sva z ženo Matejo hvaležna. To samo potrjuje, da je najina odločitev, da zgodbo poneseva v javnost, pravilna. Hvala. Toda ne potrebujeva pomilovanja, temveč vašo moč in podporo.

Julijan je po štirikratnem zastoju srca, velikih odmerkih zdravil in raznih infektih utrpel hudo okvaro možganov in centralnega živčnega sistema. Ta dogodek je poleg njega, travmatiziral celotno družino. Julijan v tem trenutku okreva počasi, vsak dan z majhnimi koraki naprej. Praktično se mora učiti vse znova: od hranjenja do govora, motorike. Vse. Obenem se mu razpoloženje večkrat menja. Imava še mlajšega sina Dorijana, kateremu se je prav tako spremenilo življenje. V bistvu smo vsi štirje utrpeli možganske poškodbe.

Verjamete ali ne, lanska jesen je bila najhujše obdobje v mojem življenju. Skoraj sem izgubil svojega sina. Njegovo življenje nikoli več ne bo takšno kot prej. Ni minil niti en dan, ne da bi bil preživel ob njegovi postelji, ko se je on boril za življenje, z občutkom krivde, ko nisem bil ob njem, jokajoč na samem in v molitvi, da se stvari obrnejo na bolje. Vsak dan znova je bilo potrebno osmisliti in zbrati moči za soočenje z realnostjo, ki me je čakala na intenzivni. Zavedajoč se, da prihajajo še težji dnevi, ki samo čakajo za vogalom. Vendar si tega takrat še nisem priznal.

Julijan potem, ko se je zbudil iz kome še na intenzivni.

V tistem trenutku bi dal vse, da bi lahko bil na njegovem mestu. Še zdaj včasih zaprem oči in se v spominu vrnem na intenzivno nego k njegovi postelji. Držim ga za rokico, medtem ko je on v komi, in mu govorim vse mogoče; največkrat se mu govoril, da je on Batman (njegov priljubljen super junak) in bo vse to premagal brez najmanjše težave. Potem spet čakam, da končno odpre oči, izkriči vso bolečino, se nasmehne in me pokliče: "zdravo dada". Nič se ne zgodi. Vse, kar slišim ves čas so mašine, ki ga ohranjajo pri življenju. Pri tem upam, da ne začnejo piskati, kajti ko se to zgodi, potem naznanijo, da se (lahko) bliža smrt. To se je tudi zgodilo. Še trikrat. Vse skupaj je imel štiri zastoje srca. Enemu sem bil priča. Gledal sem, kako mi pred očmi umira moj otrok. Skupni čas, ki ga je preživel brez kisika je bil 20 minut. Potem pridejo še zdravila; v nekem trenutku sem naštel 9 različnih zdravil, med njimi tudi morfij. Nekatere med njimi je prejemal v najvišjem možnem odmerku. Cevke so samo štrlele ven iz njega; če si ga hotel premakniti, si moral najprej premakniti le-te.

Vem, da ni potrebno posebej poudarjati kako se človek počuti, če je nekdo, ki ga imaš neskončno rad tako zelo nebogljen. Nič, čisto nič na svetu ni bolj boleče. Ves čas smo se osredotočali samo na srce, ki pa se ni-in-ni hotelo vrniti nazaj v normalni ritem. Na možgane in živčevje sploh pomislila nisva. Vse dokler se ni zbudil iz kome. Ni nama bilo dano nobeno upanje.

Julijan je imel 4 zastoje srca. Živ je.

Imel je operacijo, pri kateri so mu zamenjali elektrodo in vzpodbujevalnik. Srce spet dela normalno.

Imel je operacijo, ker je krvavel v levo pljučno krilo, ki je bilo v zelo slabem stanju. Diha ritmično in počasi.

Dobil je trombozo v levi nogici in zdravila proti strjevanju krvi. Vrednosti v krvi so odlične.

Zbolel je za bakterijami in virozami. Vse je prebolel.

Bil je v umetni komi. Zbudil se je.

Marsikaj nama je bilo še povedanega v negativnem smislu in nič v smislu konec-dober-vse-dobro. Julijan je vsem dokazal, da so se zmotili.

Njegov prvi nasmeh, ko je že ležal na oddelku.
Foto: FB Peter Peterka

Sedeli smo v majhni konferenčni sobi, kjer nama je zdravnik intenzivist s svojimi besedami vzel skoraj vse. Povedal nama je direktno, brez oklevanja in sicer nekako takole: Julijan je poleg srčnega popuščanja, zbolel za vsem, kar je mogoče. Naredili smo vse, kar smo lahko. Ne znamo mu več pomagat.

Pogled sem usmeril proti tlom, oči so mi zalile solze, dihal sem počasi in globoko. Pomislil sem, kaj naj odgovorim, kaj na naredim. Po nekaj trenutkih sem počasi dvignil glavo, pogledal vse zdravnike in jim z mirnim glasom povedal: "Jaz Julijana ne bom peljal domov v krsti. To ne pride v poštev. Zato boste naredili vse, res vse, da mu pomagate".

Julijan je bil več tednov v komi. In te dneve sem preživel v bolnišnici ob njem. V tistem letu, ko se je to zgodilo sva z ženo ustanovila podjetje, čeprav sva takrat oba imela službe. Podjetje v središče svoje dejavnosti postavlja kužke: online trgovina, šolanje psov, dnevno varstvo in pasji hotel ter vzreja nemških ovčarjev iz delovne linije. Vse se je začelo hitro odvijati. Odpirale so se nove možnosti za poslovni razvoj. Julijan pa je ležal v komi na intenzivni na Pediatrični v Ljubljani. To dvoje: Julijan in podjetje. Oboje je moralo uspeti. Moralo je. Manj od tega nikoli niti ni bila opcija.

Vse to še ni za nami in globoko v sebi vem, da še nekaj časa ne bo. Sem oseba, ki lahko mirno funkcioniram pod še tako velikim pritiskom obenem pa verjamem, da sem zmožen obrniti vsakršno slabo stvar, ki se zgodi, v nekaj najboljšega, ki se je lahko zgodila. In dejstvo je, da so se dnevi neverjetnega napredka spremenili v nekaj najboljšega, kar se je Julijanu lahko zgodilo. Navsezadnje je živ, veliko kvalitetnega časa preživljamo skupaj in vsak, pa naj bo še tako majhen korak naprej, mi/nama daje upanje za naprej. Njegov prvi nasmeh potem, ko se je prebudil iz kome; popuščanje spastičnosti. Obvladovanje glavice in trupa. Pri tem pa vidiš, da sodeluje in se ponosno smeji.

Ko se je Julijanu stanje končno začelo popravljati na bolje, sem začel njegovo zgodbo deliti s prijatelji, sodelavci, znanci, sosedi in ne boste verjeli zgodilo se je nekaj neverjetnega. Tako rekoč zgodili sta se dve stvari.

Prva stvar, ki se je zgodila je bila, da sem pritegnil ljudi, ki so lahko na različne načine pomagali Julijanu. Vsak na svojem področju. Posledica tega je bila, da se je naše življenje začelo spreminjati na boljše. To je bil za nas zelo pomemben preobrat.

Druga pa je še bolj pomembna. Posamezniki so mi začeli govoriti o svojih težavah, s katerimi se dnevno srečujejo, bodisi v zasebnem ali pa v javnem življenju, kot je denimo služba. In teh ni (bilo) malo. Nekateri so mi celo povedali, da so sami začeli črpati moč iz tega, kar se nam je zgodilo.

Vedno znova so me ljudje spraševali, kako mi to uspeva. Resnično vam priznam, da ne vem. Ves čas, ko je bil Julijan še na intenzivni in je njegovo življenje viselo na nitki, sem ravnal instiktivno. Enostavno ni bilo časa za razmišljanje. Izključil sem vse drugo in sem se osredotočil na Julijana. Svoj um in celotno delovanje sem usmeril v cilj in pot do njega. Obenem so se zgodile stvari, ki jih je racionalno nemogoče razložiti. Vsega tega takrat nisem razumel. Šele zdaj, ko razmišljam o vsem tem, kaj se je zgodilo, začnem dojemati ali uvideti "BIG PICTURE".

Spoznal sem, ne da bi se tega sploh zavedal, ko je bil Julijan v bolnišnici, da sem ravnal na podlagi izkušenj, spoznanj (lekcij), ki sem se jih naučil skozi življenje.

To, kar naj bi bilo najslabše leto v mojem življenju - Julijanova rehabilitacija, ki je posledica malomarnega zdravljenja, zaradi štirikratnega oživljanja, kome in potem borbe za vrnitev njegove zavesti - mi je na nepojasnjen način pomagala ponovno postavljati njegovo življenje nazaj na noge, našel sem novi smisel v svojem življenju, delu in mojem odnosu do družine".

    Fotogalerija

    Komentarji

    !Za komentiranje se morate prijaviti

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.