https://www.ris-dr.si/go/1013/3219/Ples_noc_carovnic_v_dvorcu_Rakican_2022
https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.pomurec.com/go/203/LOKALNO
https://www.ris-dr.si/go/1011/1886/DRUZINSKI_CENTER_POMURJE

GLOBALNO

Peter Peterka: "Ta bolezen ni za smrt"

13.12.2017 ob 9:30  

Peter Peterka je na svojem Facebook profilu delil zgodbo o tragičnem dogodku, ki se je pred enim letom zgodil njegovemu starejšemu sinu Julijanu.  

https://www.ris-dr.si/go/1013/3219/Ples_noc_carovnic_v_dvorcu_Rakican_2022

Objavili smo že več zgodb, ki jih je napisal Peter Peterka. Tokrat je Peterka zapisal...

"Večino svojega časa sem preživel ob Julijanovi postelji ali pa nekje v bližini intenzivnega oddelka. Takšen ritem je trajal od jutra do večera, sedem dni v tednu, približno poldrugi mesec. Držal sem ga za rokico in se z njim pogovarjal o najrazličnejših stvareh, medtem ko je ležal v komi. Večino časa sem bil v skrbeh; vsake toliko pa sem vstal, se sprehodil do vrat in nazaj in zbistril svoje misli. Razmišljal sem o vseh preizkušnjah, s katerimi se je Julijan moral soočiti v svojem še ne 4. letu starosti. V mojih očeh je zadnji otrok, kateremu bi se naj kaj takšnega zgodilo. Moja največja želja je vedno bila, da mu bo v življenju lepo, v nasprotju od tega, kar se je zdelo, da mu je (bilo) usojeno. Glede na srčno napako sem vedel, da ne bo ravno Usain Bolt, toda odnosno na to najti tiste dejavnosti, kjer bo lahko v polnosti razvil svoje darove.

Njegova strast so dinozavri. To je bilo veselje, ko se je z naglimi koraki bližala dinozavrska sobota. Z Julijanom sva jo nestrpno čakala. Nanjo sva se pripravljala ves teden. Poiskati je bilo treba posebna oblačila, izbrati posebej za dinozavre izdelane puške in pripraviti nahrbtnik za sladke dobrote: čokoladice, bombone, kekse, lizike, sokove in še kaj se je našlo. Ko je bilo vse to opravljeno, je bil tu že najbolj pustolovski dan v tednu – dinozavrska sobota.

Ta dan je bil živahen in nevaren. Potovala sva 160 milijonov let v prazgodovino, po poti pa je mrgolelo dinozavrov, veliki in majhni, strašni in prikupni: Brahiozavri in Triceratopsi, Tiranozavri in Velociraptoji. Dinozavri so se zbirali v krdela, midva pa sva se spretno skrivala pred njimi in jih opazovala.
Prispela sva do postojanke, ki je bila zgrajena na visokih pilotih, ki na prvi pogled spominja na lovsko prežo. Splezala sva po lestvi navzgor. Julijan je šel prvi, jaz pa za njim, kajti kljub temu, da mu je plezanje šlo dobro od rok, ga je bilo potrebno paziti, da mu ne spodrsne. Ko je bil še čisto majhen, se spominjam, mu je spodrsnilo in je padel dol v travo in zajokal. »Pst, pst, Spiderman ne sme jokati«, sem ga tolažil. »Saj bo takoj dobro«, sem mu govoril, ga dvignil s tal in mu pomagal nazaj na lestev.

Že sva stala pred vrati. Odprla sva jih in vstopila. Hladna notranjost naju je kar vabila, kajti zunaj je pripekala peklenska vročina. Preden sva se namestila, sva morala urediti vse potrebno: razpostavila sva puške in z daljnogledom pregledala bližnjo okolico, da naju ne bi presenetil kakšen Tiranozaver. Potem sva posedla in odprla poln nahrbtnik sladkih dobrot. Zdaj naju ni zmotilo ničesar, niti šumenje iz bližnjega grmičevja. Takšno življenje sem mu vedno želel in do nedavnega nama je z Matejo kar dobro šlo.

Po tretji operaciji je sprva kazalo zelo dobro. Prvi zapleti so se začeli dan po vstavitvi resinhronizacijskega vzpodbujevalnika. Z Matejo sva prišla k Julijanu takoj zjutraj, čeprav smo lahko šli na intenzivno okrog 10h. Ko sem se približeval postelji sem skoraj vedno najprej pogledal na monitor in nato Julijana. Tokrat so vsi pomembni pokazatelji (pulz, ritem srčka, tlak, saturacija in dihanje) bili zelo nestabilni.

Ravno potem, ko je njegova sestra, ki je tisto dopoldan skrbela za Julijana, končala svoje delo pri njegovi oskrbi in je zapustila njegovo posteljo, je Julijanu padel tlak, takoj zatem saturacija, nato še pulz. Julijanu je kazalo slabo in potrebno je bilo odreagirati in to hitro. Ker njegove sestre ni bilo, sem poklical prvo sestro, ki je sedela ob pultu: »Sestra, tukaj se nekaj dogaja. Tlak je padel in vse ostalo tudi.« Nič. Še enkrat. »Z Julijanom se nekaj dogaja in to niso dobri znaki. Prosim, če pridete in pogledate.« Končno sta prišla lečeči zdravnik in medicinska sestra ter nekaj trenutkov opazovala dogajanje na monitorju in potem spet Julijana. Nič. Obrnila sta se in odšla. Dokler se ni začelo. V trenutku je padel tlak pod kritično mejo in za tem vse ostalo. Mašina je začela piskati. Takoj so bili okrog Julijana; ne samo dva zdravnika, ampak polovica oddelka. Začeli so ga oživljati – drugič. Mateja, ki je stala nekaj korakov vstran je odšla ven, ker ni zmogla nemočno opazovati kaj se dogaja z Julijanom. Sam sem ostal in delal vse, kar mi je prišlo na pamet, da sem pomagal. Moje ravnanje je bilo povsem instinktivno. Julijana sem obrnil na bok, da se ne bi zadušil; odkril nogo, kjer je imel CVK (centralni venski kateter); začel sem celo medicinskemu osebju govoriti, kaj naj delajo. Za trenutek so obstali, me pogledali in se mi umaknili. Uvidel sem, da sem jim v napoto in jih samo oviram pri njihovem delu, v katerem so najboljši, saj se s tem soočajo skoraj na dnevni ravni, zato sem stopil vstran in nemo obstal. Videl sem samo Julijana in gibajoče se sence okrog njega. Ker nisem zmogel samo nemočno stati sem šel pogledat, kako je Mateja. Sedela je v majhni konferenčni sobi in jokala: »Joj, joj, kaj delajo z njim? Julijan … Joj, joj«. »Rešujejo ga«, sem ji povedal in jo objel. Hlipala je in se vsa tresla. »Mateja, vse bo vredu.« V resnici nisem bil čisto prepričan v svoje besede. Povrh vsega me je bilo smrtno strah. Čutil sem, kako mi popuščajo noge in roke, po glavi se mi je motal najslabši scenarij – mrtev Julijan.

Foto: FB Peter Peterka

Ampak ni bilo časa zato, potrebno je bilo preživeti te minute, zato sem se moral zbrati. Ves čas oživljanja sem tekal k Mateji in nazaj k vratom na intenzivno in skozi okno opazoval kaj se dogaja. Mislil sem si, dokler vidim zdravnike okrog je še upanje. Vprašanje kaj bo, ko bo nastal mir. Možnosti sta samo dve … Vse skupaj je trajalo nekje 5 minut. Pri postelji sem zdaj videl samo zdravnika, ki je opazoval monitor. Hvala Bogu, Julijan je živ. Poklical sem Matejo in preostanek dneva sva v strahu in bojazni, kaj bo prinesla noč preživela ob Julijanu. Brez besed sem samo strmel v prazno z enim samim vprašanjem, ki se mi je motalo po glavi. Zakaj so se stvari tako obrnile? Te moje misli je prekinil glas starejšega sivolasega zdravnika Koprive. Bil je umirjen in pogledal naju je z naučenim sočutjem. »Gospa in gospod Peterka, sestre so mi danes povedale, da se preveč vmešavata v njihovo delo.« Sprva sem poslušal, kaj govori, potem pa sem končno spregovoril. »Oprostite, kaj nama zdaj to govorite? Če se to nanaša na danes, ko so Julijana oživljali, naj povem, da njegove sestre ni bilo, zato sem stopil do druge in ji povedal, da se pri Julijanu nekaj dogaja in naj pride pogledat.« Potem je nadaljeval: »Ja, preveč je gledanja pod prste in da zaradi tega ne morejo opravljati svojega dela, če so pod pritiskom.« Mateja ga je prijela za roko in mu povedala: »Doktor Kopriva, naju z možem samo skrbi.«

Vse to, kaj nama je povedal, meni ni pomenilo čisto nič. Ne spomnim se več kako se je pogovor končal, ampak če je pričakoval ponižnost in opravičilo, se je zmotil. Nisem storil nič narobe. Julijan, moj otrok, ki je pred enim mesecem govoril, se igral, se učil voziti s kolesom, sešteval in odšteval do 5, povezoval črke s predmeti (npr. A kot avto), zdaj leži tukaj nepremično, priključen na nešteto cevk, intubiran, krvavi v levo pljučno krilo, s trombozo v levi nogici, s srčkom v zelo kritičnem stanju. Po vsem tem bo meni nekdo očital, da se vmešavam v njihovo delo. Poleg tega sva z Matejo 2 meseca opozarjala in rotila njegovega kardiologa, da naj naredi več kot pa je. Dva meseca časa, da bi lahko spremenil potek dogodkov. In ni naredil nič od tega.

Nisem se pustil zmesti in odvrniti od edinega cilja, to je Julijana. Moral sem se boriti za njega. Moral sem sprejeti ta izziv in delati vse, kar je v moji moči, da rešim svojega sina. S to samozavestjo, da nihče več ne bo odvrnil pozornosti od mojih otrok, sem temu zdravniku dal jasno sporočilo, da sem se pripravljen soočiti s komerkoli. Ta odločitev je bila očitna. To sploh ni bila odločitev, ampak dejstvo.

Tista noč iz 1.10. na 2.10. ni prinesla nič dobrega. Okrog pol-dvanajstih ponoči je zazvonil moj telefon. V tišino je zarezal kot brneč bron. Bila je neznana številka. Ob tej uri, sem pomislil, to ne bo nič dobrega. Na pol v snu zaslišim glas na rugi strani: »Gospod Peterka, zdravnik Kopriva pri telefonu. Moram vam povedati, da smo vašega otroka žal morali oživljati« … »Je Julijan živ?« sem ga takoj prekinil, »Julijan je zdaj vredu. Pridita v bolnišnico, da se pogovorimo.«

Ko sva priletela na intenzivno so naju čakali zaskrbljeni obrazi. Medicinske sestre so naju povabile naj sedeva za mizo, ki je bila čisto v ozadju intenzivne, nekoliko vstran od postelj. Okrog naju se je zbralo nekaj medicinskih sester, vse s sočutjem v očeh, besedah in dejanjih. Doktor Kopriva, kateri se nam je pridružil pozneje, nama je pojasnil kaj se je dogajalo. Tokrat so ga oživljali 10 minut. Otrdel mu je prsni koš, ustavil se je vzpodbujevalnik in nekaj minut sploh niso mogli storiti ničesar. Vse to pa se je zgodilo med aspiracijo (čiščenjem dihalnih poti). In ne zaradi aspiracije, kot je Matejo grobo in glasno prekinil Julijanov kardiolog. Mateja se je obrnila, ne da bi se sploh zmenila za njega, proti medicinskim sestram in jih vprašala: »Povedano nama je bilo, da se z možem vmešava v vaše delo. Če je to res? Se ve strinjate s tem?« Nastala je tišina. Mateja je gledala vse in vsako posebej. Videla je samo začudene poglede. Potem se zasliši glas: »Ne to ni res. Me tega ne mislimo.«

Vzrok za oživljanje naj bi bila hiperkaliemija (povišan kalij v krvi). Toda vzrok je bil v veliki verjetnosti drugje in sicer v respiratorni insufienci. To pomeni, da je Julijan krvavel v levo pljučno krilo, kjer je bil prisoten vsaj 5 cm hematom. In na to slednje dejstvo, sem jih dejansko opozoril sam. Verjetno se sprašujete, kako sem to vedel? O tem bom pisal naslednjič. Zaenkrat naj povem samo, da je to bil »game changer«, trenutek, ko so se dogodki obrnili Julijanu v prid.

Ampak do tja je še bilo potrebno prehoditi nekaj trnove poti. »Skrbijo me možgani,« je zaključil doktor Kopriva. Pogled sem usmeril proti njemu in nepremično strmel. Deset minut pomeni, da je bil predolgo brez kisika in verjetnost, da je prišlo do možganskih poškodb in centralnega živčnega sistema je velika. Vrnila sva se k Julijanu. Na stanovanje sva prišla ob 2. uri zjutraj.

Medtem, ko sva se z Matejo osredotočala na Julijana, se je vzporedno odvijalo eno drugo dogajanje – iskanje krivca za Julijanovo nesrečo. Takoj naj povem, da je za mene to bila postranska stvar, še zdaj je, in nisem namenjal veliko pozornosti temu. Moja prioriteta je bil Julijan – in moči, niti časa za karkoli drugega nisem imel na zalogi.
Moj »TU«, tako duševni kot fizični, je moral biti usmerjen v Julijana in to v vsakem trenutku. Misliti in odločati se je bilo potrebno o življenjsko pomembnih rečeh, tako rekoč vsak dan. Če bi namenjal samo sekundo svojega časa osebi, ki je opustila dolžno ravnanje, bi to šlo najprej na račun Julijana in potem na račun vseh nas. Toda tega si ni mogel privoščiti nihče, ne jaz, ne Mateja, še najmanj pa Julijan. Hkrati je prihajal čas, ko se je bilo treba osredotočati v bližnjo prihodnost. Pomeni, misliti na boljše čase oziroma kot radi rečemo »konec-dober-vse-dobro«.

Vsi pa se niso strinjali z mojim ravnanjem. Nekaj kolegov in družinskih članov je bilo takšnih, ki so bili polni besa do tega kardiologa, o katerem, roko na srce, nismo vedeli čisto nič ali skoraj nič. Po drugi strani je bilo veliko neznank v zvezi z Julijanovim zdravljenjem v času od julija 2016 do septembra 2016 in s tem tudi toliko več vprašanj. Nekateri so bili prepričani, da bo iskanje grešnega kozla, v smislu obelodaniti zgodbo medijem s konkretnimi imeni in nato se spustiti v tožbo, prineslo zadoščenje ali notranji mir. Vem, in to sem se zavedal tudi takrat, da nobeno, bom napisal maščevalno dejanje, ne bi prineslo nič dobrega, tudi »starega« Julijana nama ne bi vrnilo.
Ko so začeli prihajati družinski člani na obisk, je nama z Matejo eden med njimi povedal: »Iskal sem Julijanovega kardiologa. Klical sem v ambulanto. Oglasila se je neka ženska, verjetno medicinska sestra, povedala je, da je zaradi bolezni odsoten. Povejte mu naj se združijo in skupaj najdejo rešitev za Julijana. V primeru, če se Julijanu karkoli zgodi, ni luknje na Zemlji, kamor bi se lahko skril in ga jaz ne bi našel«. To je povedal hladnokrvno in vedel sem, da misli smrtno resno.

Povsem razumem vsakega izmed njih. Jeza, bes, strah,… in potem iskanje poti, kako Julijanu pomagati… Toda bodisi iskanje grešnega kozla ali pa uporaba grožnje prav gotovo nista bila pravilen način, kako pomagati Julijanu. Poleg tega odločati se v takšnem čustvenem stanju lahko privede do takšnih dejanj, ki jih kasneje obžaluješ, toda popraviti jih več ne moreš, obenem pa lahko škoduješ vsem okrog sebe, ne samo sebi. Kaj je bilo, je bilo. Vse, kar smo imeli v tistem trenutku so bila dejstva: Julijan je ležal v komi in njegovo življenje je viselo na zelo zelo tanki nitki in vse kaj je potreboval je bila najboljša možna oskrba, ki jo je bilo možno priskrbeti. To tudi vključuje Julijanovega kardiologa. Julijanovo dobro je bilo v tistem trenutku edina reč na tem svetu na katero se je bilo potrebno osredotočiti in vso energijo sem se odločil usmeriti v to.

Priznam, tudi jaz sem bil besen in strah se je polastil vsake moje celice, toda nisem bil naklonjen nasilni komunikaciji. V prvi vrsti sem tukaj tudi jaz. Že sem pisal o tem, kaj vse bi recimo jaz sam moral narediti. V drugi vrsti ne vem, kaj se je dogajalo z Julijanovim kardiologom v profesionalnem življenju ali celo v zasebnem. Mogoče ima težave tako v službi kot doma. Ne vem in nikoli ne bom vedel. In, ali je karkoli od tega zdaj sploh pomembno?

Prav gotovo bi moral Julijanov kardiolog narediti vse, kar je bilo v njegovi moči, da v tistih poletnih mesecih pomaga Julijanu. Med drugim narediti ultrazvok srčka in potem odnosno do tega ukrepati naprej. Takšnega mnenja nisem samo jaz, marveč tudi skupina zdravnikov, kateri so izvedli notranji nadzor nad zdravljenjem Julijana. V resnici ne vem, zakaj je tako ravnal oziroma bolje povedano ni ravnal. Vem samo to, da bi pravočasno ukrepanje spremenilo potek dogodkov.

Julijanu je bila dana smrt. Prišla je po njega. Ne samo po njega. Hotela je še več. Tako rekoč je prišla nad vse nas ali pa preko nas do Julijana. S tem, da nas je vabila v iskanje grešnega kozla ali pa k maščevalnim dejanjem, nas je odvračala od bistva – to je osredotočenost v Julijanovo dobro. Predvsem pa priti do tega s primernimi sredstvi. Vsi moji strahovi in dvomi so tleli pod površjem in so samo čakali, da nekdo pride mimo in jim odpre vrata ter spusti na svobodo. Sploh si ne morete predstavljati kakšne misli je povzročil bes v meni. Z eno besedo: pogubne.

Smrt je bila na pohodu in v svoje brezno je hotela potegniti vse nas, samo da bi prišla do Julijana. Do njega je hotela priti preko mene, Mateje in družinskih članov ter seveda zdravnikov. Julijan je potreboval vso zdravniško pomoč, ki jo premore UKC v Ljubljani. Zato je bilo potrebno iti preko vseh ovir in združiti vse moči, ki se kažejo v znanju in izkušnjah. S tem, ko sem se sam osredotočal na slednje, sem sebe prisil, da sem izključil vse kar me ni napolnilo z upanjem. Ta bolezen ni bila za smrt. Julijan jo je premagal štirikrat. Vsi smo jo".

    Komentarji

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.