https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
http://ris-dr.si/go/563/1063/CENTER_ZA_DRUZINE_MURSKA_SOBOTA
http://www.zniders.com/

GLOBALNO

E-soočenje: Vodeb in Zelko o družinskem zakoniku - za ali proti?

21.03.2012 ob 8:45  

Pred nedeljskim referendumom o družinskem zakoniku soočamo mnenji Leona Zelka, socialnega delavca, in mag. Romana Vodeba, teoretskega psihoanalitika.


Otrok kot Ojdip

Mag. Roman Vodeb

Družinski zakonik (DZ) je razdelil, po svoje pa tudi poneumil Slovence. Trezno razmišljanje, do te problematike opredeljenih ljudi, je redkost, in konflikt se bo v t. i. »strokovnih« debatah samo še stopnjeval. Pričakujemo torej lahko, da »strokovne« debate v resnici sploh ne bodo strokovne, pač pa ideološke in apriorno konfliktne. Kadar se Cerkev sama vpleta v javni diskurz, ali pa jo vpletajo drugi – predvsem ateisti –, je vselej tako. Redki strokovnjaki so sposobni trezno, logično, analitično in pravno korektno razmišljati. Vsak strokovnjak bi moral kot mnenjsko opredeljen (subjekt) »izstopiti iz diskurza«, če hoče, da je njegovo mnenje kredibilno in relevantno. V vsej tej povolilni zmedi so domala vsi politično opredeljeni državljani opredeljeni tudi v povezavi z DZ. Določena, mestoma resnično strokovna mnenja, jih ne zadenejo, niti jih ne zmedejo, ker vnaprej vedo, da, če so politično desni oz. konzervativni, morajo biti »proti« DZ, če so levim oz. liberalni morajo biti »za« DZ. 

Istospolni starši otroku ne morejo nuditi primernega ojdpiskega družinskega okolja

Vendarle pa se da skozi analitično sklepanje par »nejasnosti« okrog DZ vendarle doreči. Istospolni starši – mislimo na potencialne posvojitelje istega spola – ki so, čisto »slučajno«, tudi istospolno, torej homoseksualno, spolno usmerjeni, ne morejo posvojenemu otrok (po)nuditi primernega ojdipskega družinskega okolja skozi katerega bi se otrok razvil v čustveno (psihično) trdno, (spolno)identitetno dorečeno in moralno odgovorno odraslo osebo. Psihoanalitični argumenti vezani na t. i. pravilno razrešitev Ojdipovega kompleksa, ki se nadgradi v močan Nadjaz, »pravilno« spolno identiteto, kronano s ponotranjenim tabujem incesta, so botrovali t. i. kompromisnemu predlogu. Le-ta pa v 217. članu še vedno dopušča, da nekdo – večinoma ta člen tangira lezbične ženske – posvoji otroka svoje (lezbične) partnerice oz. (homoseksualnega) partnerja. Skozi psihoanalitično logiko je ta člen problematičen, celo protiustaven, zato, ker bi bil otrok na zelo ponesrečen način prikrajšan za enega starša, navadno očeta. Mama bi mu t. r. vsilila še eno mamo, torej še eno žensko (kot »vaginalno bitje«). Problem te druge »mame«, ki naj bi – in to zelo ponesrečeno – nadomeščala manjkajočega očeta, torej ni njena spolna usmeritev, pač pa njen spol.

Država ne sme biti tista, ki bi/bo sistemsko (z zakonom) zagodla otroku do te mere, da bi bil otrok v odraslosti spotaknjen, ker je bil v ojdipalnem obdobju deležen dveh mam (žensk). Ker: če te državne (zakonske) intervencije ne bi bilo, bi otrok manjkajočega očeta lažje vzdrževal oz. ga vzpostavljal v svoji psihični realnosti in na ta račun psihično »dovolj dobro« podkovan vstopil v obdobje odraslosti. Če pa mu mama z zakonsko asistenco države (v obliki DZ oz. 217. člena) vsili še eno mamo, pa bo otrok lahko – ni pa to povsem neizbežno – spotaknjen pri intrapsihičnem doživljanju in premlevanju ojdipalnih in kastracijskih scen. Namreč, tudi kastracijski kompleks sodi v paket Ojdipovega kompleksa.

Država otroku mora omogočiti, da pravilno razreši Ojdipov kompleks

Fenomen tabuja incesta je vezan na koncept kastracije in Ojdipovega kompleksa ter tvorbe Nadjaza. 217. člen je v nasprotji z ustavo, ker ne koristi otroku, pač pa mu lahko, v dokaj predvidenem in pričakovanem »spletu okoliščin«, škoduje. Vitalnega pomena za razvoj psihične trdnosti in mentalnega zdravja je ob marsičem drugim tudi pravilna razrešitev Ojdipovega kompleksa. In če 10, 53. 54. in 56 člen ustave držijo in če jih spoštujemo, mora država z zakonodajo v resnici omogočiti vsakemu otroku, da pravilno razreši Ojdipov kompleks. Ker: če že ni dolžnost države, da otroku omogoči, da ima dva (oba nasprotispolna) starša, pa je zagotovo dolžnost države, da vsakemu otroku omogoči, da lahko pravilno razreši Ojdipov kompleks. To pa je nemogoče, če otroku ne zagotovi dva starša, ki pa morata biti različnega spola. V »družini« s staršema istega spola, se to pogosto ne da. Spolna usmeritev staršev v resnici sploh ni pomembna, pomemben je njun spol. 

Če v neki družini umre en starš, ima otrok to sposobnost, da umrlega starša vzdržuje v svoji psihični realnosti. 217. člen pa je sporen ravno zato, ker spotakne otroka pri vzdrževanju manjkajočega starša – ki je drugega spola kot prvi (biološki) starš – v svoji psihični realnosti.

Velik psihoanalitični pomislek pri kritiki DZ je tudi prepoved (vzgojnega) fizičnega kaznovanja. Tudi tukaj je problematičen zelo ponesrečen vpliv na razreševanje »Ojdipa«. V nasprotju z ustavo (in 10. členom DZ) je torej tudi 9. člen DZ, ki prepoveduje fizično kaznovanje otrok. Splet odraščanja pri mnogih dečkih – deklice v povprečju niso vzgojno problematične na tak način kot dečki – je pač takšen, da mora oče dečku postaviti meje. Pri postavljanju mej mora biti »bitje s penisom« (torej oče) tisto, ki »mora« kaznovati dečka, kadar si to resnično zasluži, in kazen »mora« biti fizična in ne psihična – ker: psihična kazen pa je resnično lahko škodljiva za mentalno zdravje v odraslosti. Fizična kazen v temeljih pomaga pravilno razrešiti Ojdipov kompleks v katerega je konstitutivno vtkan fenomen kastracije. Dečku na nek način »mora« kastracijsko pretiti oče (kot »bitje s penisom«, nikakor pa ne mama, ko »vaginalno bitje«). 

Družinski zakonik krši otrokove pravice

Pravniki bi to morali vedeti in jasno izpostaviti psihoanalitične protiargumente kot resnično problematične. Pravniška indukcija bi se morala glasiti: »Če je vse, kar kot problem izpostavlja psihoanaliza res, potem Družinski zakonik ne sme stopiti v veljavo.«

Spodletelost DZ zakonika in evidentna prisotnost feministične ideologije je še na enem področju: gre za definiranju družine. Pisci slovenske ustavi so natančno vedeli, da družina pomeni življenjsko oz. libidinalno skupnost moškega očeta in ženske matere ter enega ali več otrok. Ustavo so pisali ko je bil v veljavi »družinski zakonik« iz leta 1976, ki družino v 2. členu opredeljuje takole: »Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.«

 Predlagani DZ, ki naj bi romal na referendum, pa v 2. členu definira družino v nasprotju z ustavo: »(1) Družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. (2) Zaradi koristi otrok uživa družina posebno varstvo države.« V rezimeju je treba reči, da predlagana verzija DZ mestoma (sploh) ni v korist otrok, o čemer govori 10. člen DZ. Problem referenduma o DZ ni v tem, da bi bil DZ zavrnjen. Problem bi nastal, če bi bil DZ sprejet. V tem primeru se DZ ravno zaradi psihoanalitičnih argumentov lahko (naknadno) prepozna kot protiustaven in v kontradikciji s samim sabo, ker v osnovi krši otrokove pravice. Le čudimo se lahko, zakaj tega problema niso prepoznali že poslanci v sami proceduri sprejemanja.

------------------------------------------------------------------------------------------

Družinski zakonik bo uredil dejanska družbena razmerja

Leon Zelko 

Kamen spotike je še vedno homoseksualnost 

Družinski zakonik vsebuje 292 členov (309 členov s prehodnimi in končnimi določbami) o zakonski zvezi, zunajzakonski skupnosti, partnerski in zunajpartnerski skupnosti, razmerju med starši in otroki, oblikah pomoči države pri težavah partnerskega in družinskega življenja ter o preživljanju, posvojitvi, rejništvu in skrbništvu. Nasprotovanja družinskemu zakoniku pa se spotikajo v največji meri ob vsebini, ki prinaša pravne posledice, pravice in obveznosti za istospolno usmerjene posameznike. Vendar družinski zakonik ni zakonik o hetero- in homoseksualnosti ampak zakonik o družinah in vsem, kar sodobna stroka razume, ko gre za življenjske skupnosti in družine. Problem tako ni družinski zakonik ampak homoseksualnost kot taka. Večino zavračanja, ki ga je deležen družinski zakonik, so namreč nasprotovanja homoseksualno usmerjenim, da bi si uredili pravni status brez registriranja svoje partnerske skupnosti, kot je to omogočeno heteroseksualnim partnerjem, katerim za te namene ni treba sklepati zakonskih zvez in lahko še naprej živijo v zunajzakonskih skupnostih. 

V krizi ni družina ampak ideologija tradicionalne nuklearne družine

Družino zdaj tudi zakonodaja začenja razumevati v smer, kot jo razume stroka: Družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima zakonsko gledano do otroka določene obveznosti in pravice. Družina, utemeljena v zakonski zvezi dveh oseb nasprotnega spola z otroki, namreč ni edini oz. dominantni model družine, ampak le eden izmed njih. Zato je v krizi ideologija tradicionalne nuklearne družine, nikakor pa ne družina kot taka. Organizacija združenih narodov je recimo že leta 1994 podala definicijo družine, po kateri družino sestavljajo vsaj en (odrasel) človek ali skupina ljudi, ki skrbi za otroke. Družinski zakonik z definicijo, kaj družina pravzaprav je, kot vidimo, nikakor ne ogroža družino kot vrednoto. 

Neenaka obravnava zaradi spolne usmerjenosti je prepovedana! 

Predlog družinskega zakonika je prvotno vpeljeval novo definicijo zakonske zveze kot življenjske skupnosti dveh oseb ne glede na spol partnerjev. S tem predlogom bi se izenačila zakonska zveza in zunajzakonska skupnost za vsa partnerstva, ne glede na spol oz. spolno usmerjenost partnerjev. S sklenjenim kompromisom z nasprotniki takratnega predloga do tega potem ni prišlo, da bi homoseksualni partnerji pri partnerskih skupnostih uživali enak vrednostni status kot heteroseksualno usmerjeni.

Pri tem je treba omeniti načelo enakosti, po katerem so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično in drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino (14. člen Ustave Republike Slovenije). In Ustavno sodišče je leta 2009 spolno usmerjenost opredelilo kot osebno okoliščino, na podlagi katere je neupravičena neenaka obravnava prepovedana. Povedano drugače -  ni ustavno dopustnega razloga, zaradi katerega dve življenjski skupnosti hetero- in istospolno usmerjenih parov ne bi bili pravno izenačeni. 

Istospolno usmerjena partnerja vendarle ne moreta SKUPAJ posvojiti otroka 

Po do zdaj veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih sta lahko samo zakonca  skupaj posvojila otroke, razen če je eden od njiju posvojil otroka svojega zakonca. Po novi ureditvi, ki jo prinaša družinski zakonik, pa lahko otroka skupaj posvojita tudi partnerja v zunajzakonski skupnosti. V primeru partnerske ali zunajpartnerske skupnosti partnerja skupaj sicer ne moreta posvojiti otroka, lahko pa partner v takšni življenjski skupnosti posvoji otroka svojega partnerja. Vendar pri nas že sedaj, ne glede na referendumski izid o Družinskem zakoniku, priznavamo skupne posvojitve pri istospolnih partnerjih, če so le-te izvedene v tujini. 

Stroka je ZA Družinski zakonik 

Prepričanje Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, Združenja psihoterapevtov Slovenije in Katedre za razvojno psihologijo Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani je, da sestava družine – npr. število družinskih članov, njihov spol in spolna usmerjenost – nima pomembnega vpliva na otrokov razvoj. Pogoje za zdrav razvoj otroka pa lahko zagotovijo tudi družine z enim staršem, dopolnjene družine, razširjene družine, družine z istospolno usmerjenima staršema in druge. Uradna izjava Društva socialnih delavk in delavcev, Slovenskega sociološkega društva in Društva psihologov Slovenije se glasi, da je Družinski zakonik s strokovnega vidika dobro zastavljen in nujen za takojšnjo uporabo.

Novi družinski zakonik podpira tudi Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, ker ni nobenega strokovnega razloga proti, kot bi ga radi uveljavili nasprotniki družinskega zakonika. Vsi razlogi tistih, ki družinskemu zakoniku nasprotujejo, so namreč izključno ideološki. Kljub vsemu nekateri, ki sami sebe prištevajo med poznavalce psiholoških teorij, razglašajo napačne razlage psiholoških konceptov in jih zaradi analognega razumevanja strokovnega besedila obračajo proti vsebini družinskega zakonika. Vendar strokovnosti prej omenjenih institucij stališča  samooklicanih strokovnjakov ne morejo resno konkurirati. Pri sestavi družinskega zakonika so sodelovali celo strokovnjaki centrov za socialno delo in sodišč, ki so izhajali tudi iz prakse, v katerih se odloča o koristi otrok. Tako ne vidim več razloga, da družinskega zakonika na referendumu ne bi podprli. 

Za konec: Družinski zakonik bo samo pravno uredil dejanska družbena razmerja. Tak pa je tudi namen prava.

VAŠE MNENJE

Vabimo vas, da v komentarjih pod prispevkom podate tudi vaše (argumentirano) mnenje glede družinskega zakonika. Kaj bo tehtalo pri vaši odločitvi na referendumu, kaj po vašem mnenju dobrega in kaj slabega prinaša družinski zakonik? Ga je dobro podpreti ali zavrniti?