Konec pop glasbe, kot smo jo poznali

Mainstream glasba je razpadla na tisoče koščkov. Danes ni več ene same množične kulture, temveč množica mikro-scen. In “pravi” pop? Preselil se je v Azijo.

V osemdetih, devetdesetih in še začetku 2000-ih je obstajala ena sama množična kultura, tako imenovani “MTV pop”. Michael Jackson je bil “kralj popa”, Spice Girls pa simbol globalnega fenomena, ki je povezal milijone. Britney Spears, Backstreet Boys, Christina Aguilera, Madonna in kasneje Lady Gaga so polnili stadione, lestvice in televizijske programe. Vsi smo poznali iste refrene, enake hite so predvajali radiji po vsem svetu. Pop je bil sinonim za globalni mainstream – univerzalen, bleščeč, spektakularen.

Danes takšnega skupnega glasbenega prostora skoraj ni več. Glasbena industrija se je razpršila, internet in algoritmi so jo razdelili na stotine mikrožanrov in nišnih občinstev. Največje zvezde našega časa – Billie Eilish, Taylor Swift, Lana Del Rey – zvenijo precej drugače od nekdanjih pop ikon. Billie Eilish gradi na intimnem, minimalističnem zvoku, Taylor Swift je v osnovi kantavtorica, kar je bila nekoč žanrska niša, ne pa globalni mainstream.

Tudi trenutno največje skupine kot so Coldplay, Imagine Dragons, The Killers – so se na začetku uveljavile kot alternativni indie bendi. Njihova glasba je postopoma prerasla v stadionski zvok, a še vedno nosi sledove alternativne estetike.

Podobno velja za številne indie izvajalce, ki so presenetljivo prodrli v mainstream: “Heat Waves” od Glass Animals, “I Follow Rivers” švedske kantavtorice Lykke Li ali “Pumped Up Kicks” skupine Foster the People imajo danes milijarde ogledov in streamov, čeprav gre za nišno indie glasbo, ki v devetdesetih in začetku dvatisočih skoraj zagotovo ne bi prodrla na radijske valove. Pop ko “vsi poslušamo isto” preprosto ne obstaja več – nadomestila ga je pluralnost zvokov, kjer včasih tudi indie lahko postane množični hit.

Današnji pop, kar je od njega ostalo, pa je pogosto krojen po meri radijskih postaj: prijazen, a zato medel, nezanimiv, skoraj aseptičen in anemičen. Ima sicer spoliran zvok, ampak precej neambiciozen, neškodljiv, vedno v istem, srednjem taktu, ne preveč hiter, ne preveč počasen. To skuša sugerirati intimnost in globino, ki pa je isto votla in zlagano kot rapersko hvalisanje z denarjem ali elektronska "party" glasba brez pretvez.

Današnji pop pevci stavijo na down to earth podobo – neškodljiv, umirjen, skoraj vsakdanji zvok za običajne poslušalce, kar je precej daleč od nekoč hiper-stiliziranega in seksualiziranega popa. Pesem in videospot, kot je bil Dirrty pevke Christine Aguilere, si danes skoraj ne moremo več predstavljati, še najmanj od Taylor Swift.

Rap, trap in TikTok: nova mladinska kultura

Če je bil pop nekoč univerzalni jezik mladih, ga je danes nadomestil rap – v vseh svojih oblikah. Trap, drill, hibridne fuzije s popom ali elektroniko, vse to sestavlja novo jedro mladinske glasbene kulture. V Sloveniji je še posebej močan vpliv balkanskega trapa, ki ga mladi doživljajo kot avtentičnega, bližjega njihovemu življenju in jeziku kot pa bleščeč ameriški pop.

Toda tudi rap ni več enotna množična kultura. Mladi poslušajo raznolike izvajalce, pogosto odkrivajo nove preko YouTuba, Spotifyja ali TikToka, kjer vsak najde svoj mikrožanr, svojega favorita, svojo “sceno”. Namesto enega velikega mainstreama obstajajo številni majhni mainstreami, ki so enakovredno pomembni – in prav ta razdrobljenost je znak časa.

Pop se seli na Vzhod: K-pop kot novi globalni fenomen

A tisti pravi pop – spektakularen, koreografiran, globalno nalezljiv – vendarle ni izginil. Preselil se je na Vzhod. Južna Koreja je s K-popom ustvarila novo različico milenijskega pop modela: popolno kombinacijo vizualne estetike, masovne produkcije in čustvene kolektivne izkušnje.

BTS, Blackpink, Twice in NewJeans niso zgolj glasbene skupine, ampak celoviti pop projekti, ki združujejo glasbo, ples, modo in digitalno kulturo. Njihov uspeh je globalen: polnijo stadione od Seula do Los Angelesa. Če so nekoč Michael Jackson, Spice Girls ali Britney Spears poosebljali globalni mainstream, ga danes v veliki meri krojijo Korejci. Za pokušino kako to zveni, predlagamo »Ddu-du Ddu-du« skupine Blackpink ali »Love Dive« od IVE. 

Pomemben del uspeha K-popa je tudi njegova žanrska odprtost. Korejski producenti brez zadržkov mešajo pop z rapom, EDM-om, rockom, celo z jazzom ali klasičnimi vložki. Pesmi pogosto prehajajo med več slogi hkrati, kar ustvarja občutek stalnega presenečenja in inovacije. Prav ta eksperimentalna narava, združena z vrhunsko produkcijo, je ena od skrivnosti, zakaj K-pop deluje tako sveže in hkrati globalno privlačno – saj v njem vsak poslušalec najde nekaj znanega, a v novi, hibridni obliki.

Konec množične kulture?

Zahodni mainstream je postal bolj oseben, intimen, celo alternativno obarvan. Algoritmi so poskrbeli, da poslušalci živijo v lastnih glasbenih mehurčkih, kjer vsakdo najde nekaj zase, a redko vsi isto. V tem smislu je množična kultura – v klasičnem smislu MTV in radijskih lestvic – preteklost.

Toda pop ni izginil. Samo spremenil je naslov: danes prihaja z Vzhoda in povezuje občinstva po svetu, podobno kot so to počeli Michael Jackson, Madonna ali Lady Gaga pred desetletji. Vprašanje prihodnosti ni več, ali bo obstajal globalni mainstream, temveč kdo ga bo ustvarjal – in trenutno je odgovor jasen: Južna Koreja.

*Foto: Pexels