Zakaj 22. september ni dan, ko sta dan in noč enaka?

Vsakodnevno lahko v časopisih, vremenskih aplikacijah in televizijskih poročilih zasledimo podatke o času sončnega vzhoda in zahoda. A ob natančnejšem pogledu se pogosto pojavi vprašanje: kateri trenutek natanko se šteje kot čas sončnega zahoda?

Na nebu Sonce ne deluje kot točka, ampak kot disk – svetel okrogel krog z določenim kotnim premerom. Ko Sonce zahaja, njegov spodnji rob najprej doseže navidezno črto obzorja, nato pa potrebuje še nekaj minut, da celotni disk izgine iz vidnega polja. Podobno se dogaja zjutraj ob vzhodu. Zato je v astronomiji natančno določeno: čas sončnega zahoda je trenutek, ko se zgornji rob Sončevega diska povsem spusti pod obzorje, medtem ko je čas sončnega vzhoda tisti trenutek, ko se zgornji rob diska prvič pokaže nad obzorjem.

Pri obeh trenutkih je kotna višina Sonca približno –0,8 stopinje, saj se v izračune vključi tudi vpliv loma svetlobe v atmosferi. Zaradi tega je dan, kot ga zaznamo, dejansko nekaj minut daljši, kot bi bil, če bi Sonce obravnavali kot točko.

Kaj se zgodi ob jesenskem enakonočju?

Jesensko enakonočje ali ekvinokcij nastopi, ko Sonce na svoji navidezni poti po nebu prečka nebesni ekvator iz severa proti jugu. Takrat je njegova deklinacija nič stopinj, rektascenzija približno 12 ur, ekliptična longituda pa 180 stopinj. Letošnji jesenski ekvinokcij se bo zgodil v ponedeljek, 22. septembra 2025, ob 20:19 po srednjeevropskem poletnem času.

Na ta dan naj bi bila dan in noč enako dolga. A če pogledamo podatke: sonce bo vzšlo ob 6.44 in zašlo ob 18.54, kar pomeni, da bo dan dolg 12 ur in 10 minut – noč pa temu primerno krajša. To pomeni, da na dan ekvinokcija dan in noč še nista enako dolga, če Sonce obravnavamo kot disk, kar je običajno pri vsakdanji rabi.

Zakaj torej dan ni dolg točno 12 ur? 

Odgovor leži v geometriji in optiki. Ker Sončev disk potrebuje nekaj več kot tri minute, da se spusti pod obzorje, in ker se enaka situacija ponovi tudi zjutraj ob vzhodu, se dan podaljša za približno deset minut. Če bi Sonce obravnavali kot točko brez razsežnosti in brez vpliva atmosfere, bi bil dan 22. septembra res dolg točno 12 ur.

Vendar pa realno opazovanje zahteva upoštevanje velikosti diska, hitrosti gibanja in optičnih učinkov. Tako šele nekaj dni po ekvinokciju nastopi trenutek, ko sta dan in noč enako dolga.

Ekviluks – tihi brat ekvinokcija 

Dan, ko sta dan in noč res enako dolga – točno 12 ur – se imenuje ekviluks. To ime izhaja iz latinščine: aequus pomeni »enak«, lux pa »svetloba«. Leta 2025 bo ekviluks nastopil 25. septembra, ko bo sončni vzhod ob 6.48 in zahod ob 18.48. 

Matematični izračuni potrjujejo, da Sonce zahaja nekaj več kot tri minute. Če ta čas prištejemo na obeh straneh dneva (jutranji vzhod in večerni zahod), dobimo skupno približno 6 minut dodatne svetlobe. Ta »dodatek« pojasnjuje, zakaj mora od ekvinokcija preteči še nekaj dni, da se svetli in temni del dneva uravnovesita.

Kako vemo, da je nastopil ekvinokcij? 

Ekvinokcij lahko opazimo tudi z uporabo sončne ure. V Krčevini pri Vurbergu stoji posebna diptih sončna ura, ki s pomočjo senc trikotnih gnomonov kaže deklinacijo, rektascenzijo in ekliptično dolžino Sonca. Na dan ekvinokcija senca doseže natančno črto, ki predstavlja nebesni ekvator. To je neposreden vizualni dokaz, da se Sonce nahaja natanko nad ekvatorjem.

Jesensko enakonočje označuje začetek astronomskega letnega časa, vendar ne pomeni nujno, da sta dan in noč na ta dan enako dolga. To ravnovesje se doseže šele nekaj dni kasneje, ko nastopi ekviluks. Ob tem je treba upoštevati, da Sonce ni točka, ampak disk, ter da na naše opazovanje vpliva tudi zemeljska atmosfera.

Ko naslednjič zasledite podatke o ekvinokciju, si zapomnite: čeprav je 22. september pomemben dan na nebu, bosta dan in noč res enako dolga šele 25. septembra.