Stare šege in verovanja ob dnevu vseh svetih in vernih duš

Ko se oktober prelije v november in v zraku zadiši po mokrem listu, se po slovenskih krajih prižgejo tisoč sveč. To je čas spomina, tišine in spoštovanja – čas, ko se spomnimo tistih, ki jih ni več.

Ko dnevi postanejo krajši in megla nežno zamegli pokrajino, se po vsej Sloveniji začne priprava na praznik vseh svetih in vernih duš. Oba dneva sta povezana s spoštovanjem do prednikov in z zavedanjem, da spomin ohranja živo vez med preteklostjo in sedanjostjo.

Praznik spomina in vere

Dan vseh svetih, 1. novembra, je namenjen spominu na vse, ki so dosegli svetost, medtem ko je dan vernih duš, 2. novembra, posvečen molitvi za vse umrle vernike. V slovenskem prostoru se omenja oba dni prepletata – obiskovanje grobov, polaganje cvetja in prižiganje, vse se združujejo z notranjo zbranostjo in molitvijo. Že več kot stoletje ima dan vernih duš v Cerkvi posebno veljavo: leta 1915 je papež Benedikt XV. dovolil, da duhovniki na ta dan darujejo tri maše za pokojne.

Noč odprtih vrat in tihe goste

V ljudskem izročilu so verjeli, da se v teh dneh, ko večerno zvonjenje oznani mrak, duše umrlih vračajo v domačo hišo. Vrata so ostala odklenjena, včasih priprta, da bi jim bila pot prosta. Na mizi so jih pričakali kruh, vino in blagoslovljena voda, včasih še olje ali ščepec soli. V peči je tlel ogenj, da pokojnih ne bi bilo, ob peči pa je ostala prazna klop – prostor, namenjen tihemu gostu iz onstranstva. Ti običaji niso bili povsod enaki, vendar povsod govorijo o spoštovanju, hvaležnosti in zvestobi rodovom.

Kruh, ki govori o povezanosti

V številnih krajih po Sloveniji so ljudje ob tem času pekli obredne kruhke, ki so jih imenovali različno – prešce, vahtiči, dušice, križi, mižnjeki. Po peki so jih delili otrokom, sosedom ali revnim. Takšna delitev kruha je simbolizirala povezanost med živimi in mrtvimi ter sporočala, da se dobrota preliva čez mejo časa. V Prekmurju so v ta čas pripravljali tudi repnjačo – pito iz testa in sveže repe, značilno jed, ki je poudarila skromnost in preprostost jesenskih praznikov.

Večer molitve in tišine

Družinska večerja v teh dneh je bila skromna in mirna. Hrane ni bilo v izobilju, pogovor je bil tih, del kruha je ostal na mizi – kot znamenje dobrodošlice dušam. Po obroku je sledila molitev, rožni venec ali obisk večerne maše. Verniki so verjeli, da molitev v teh dneh povezuje svet živih in mrtvih, in da je vsak “očenaš” dejanje spoštovanja do tistih, ki so nekoč delili isti dom in isto mizo.

Grobovi kot vrtovi spomina

Urejanje grobov ostaja ena najlepših slovenskih navad. Že pred prvim novembrom družine očistijo kamen, zamenjajo pesek, prinesejo cvetje – najpogosteje krizanteme – in ob mraku prižgejo sveče. Tisoči drobnih plamenov ustvarjajo svetlobni zemljevid spomina, ki se razteza čez pokopališča in povezuje generacije. To dejanje ni le opravilo, ampak način, kako žalost dobi obliko in kako spomin postane vidno dejanje.

Izročilo, ki traja

čeprav se današnji svet spreminja, se v teh dneh ljudje še vedno zberemo – ob grobovih, v tišini, v molitvi. Ponekod potekajo blagoslovi pokopališč in skupne slovesnosti, drugod se praznik obhaja v krogu družine. Morda se kruh za duše ne peče več, a pomen ostaja: spoštovanje, hvaležnost in vera v vez, ki ne mine s smrtjo.

Praznika vseh svetih in vernih duš nas učita preprostosti. V vonju po mokri zemlji, v svetlobi sveč in v miru jesenskih večerov se spominjamo tistega, kar so vedeli že naši predniki – da je spomin dejanje, in da bližina lahko živi tudi v tišini.

* Slike so simbolične