Med starim izročilom in sodobnim praznovanjem

Ko se oktober poslovi in noči postajajo vse daljše, se svet preobleče v meglo, plapolanje sveč in vonj po bučah. Večer 31. oktobra ima dolgo zgodovino – od starodavnih keltskih obredov do sodobnih kostumiranih zabav. čeprav noč čarovnic ni del tradicionalnega slovenskega izročila, je tudi pri nas udomačila in postala priložnost za ustvarjalnost, druženje in veselje.

Začetki segajo v keltski praznik Samhain , ki je zaznamoval konec poletja in začetek temnejše polovice leta. Kelti so verjeli, da se v tej noči meja med svetom živih in mrtvih stanj, zato so prižigali ognje, da bi odgnali zle duhove, in pripravljali darove za umrle. Ko se je kasneje krščanstvo razširilo po Evropi, so se stari običaji prepletli z novimi: večer pred praznikom vseh svetih – All Hallows Eve – je postal Halloween .

Svetilka iz votle buče ima svoje korenine v irskih pripovedih. Po legendi je skopuški Jack prelisičil hudiča, a po smrti ni bil sprejet ne v nebesa ne v pekel. Za vedno je moral bloditi po svetu, v roki pa je nosil svetilko iz repe z žerjavico, ki mu je kazala pot. Irski priseljenci so običaj prenesli v Ameriko, kjer so rep nadomestili z bučo, in tako se je rodila podoba, ki jo poznamo danes.

V Sloveniji se je noč čarovnic razširila v zadnjih desetletjih, predvsem med mladimi. Po mestih in vaseh potekajo ustvarjalne delavnice, plesi v maskah in rezbarjenje buč. Otroci se preoblačijo v čarovnice, duhove in junake, odrasli pa v družbi prijateljev obujajo domišljijo. Praznik se nam je prenesel skozi popularno kulturo, zlasti s filmom Noč čarovnic iz leta 1978.

čeprav v Sloveniji 31. oktober uradno obeležujemo kot dan reformacije, namenjen spominu na prve slovenske knjižne prevode in protestantsko dediščino, se noč čarovnic umešča med ta dan ter praznik vseh svetih in vernih duš, ki sledijo. Tako se hrupna, igriva noč z bučami prepleta s tihim, spoštljivim jutrom, ko prižgemo sveče na grobovih.

Slovensko ljudsko izročilo sicer pozna lastne zgodbe o duhovih, coprnicah in nočnih prikazih. Ljudje so verjeli, da se v poznojesenskih nočeh meja med svetovi odpira – čas, ko “mračne žene” hodijo po vaseh in ko duhovi obiščejo domače. Tudi brez buč in maska je bil to čas spoštovanja skrivnosti, spomina in prehoda.

Danes noč čarovnic pri nas ni praznik strahu, ampak domišljije. Otroci izrezljajo buče in jih postavijo pred hiše, po šolah se vrstijo pustolovske igre, po mestih svetijo oranžne luči. Med bučami in svečami, med igro in spominom, se morda skriva prav njen pravi pomen – opomnik, da življenje združuje oba svetova: svetlobo in temo, smeh in tišino, igro in spomin.

* Slike so simbolične