Trakoščan - kjer je vse urejeno, razgled pa kot s turistične razglednice

Na 2. november smo se odpravili proti Trakoščanu. Cilj je bil jasen: enodnevni pobeg, malo svežega zraka in grajski razgled. Nismo imeli velikega načrta, razen tega, da se izognemo gneči, če bo le mogoče. Seveda se je ta del načrta hitro izkazal za preveč optimističnega.

Ko smo prispeli, nas je pričakalo skoraj pomladno vreme – 20 stopinj, sonce, suho listje na tleh. Prijetno, skoraj preveč. A zmagovalka dneva je bila božična smreka, že postavljena in okrašena pred vhodom v mogočno poslopje, kot da smo globoko v decembru. Nekoliko prezgodaj, a očitno tu vzamejo praznični duh resno. Fotografirali smo jo – seveda.

Prvi vtis: kot z razglednice 

Grad – vsaj od zunaj – deluje popolno. Pospravljen, obnovljen, s pravimi pravcatimi stolpiči in okenskimi linami. Je pa res, da se znaš hitro vprašati, ali ni vse skupaj skoraj preveč sterilno – nič razpadajočega, nič razbitega, nič skrivnostnega. Kar je morda malo škoda, če rad sanjariš o duhovih, ki hodijo po škripajočih tleh. Tako urejeno, da se človek začne malo sumničavo razgledovati, če ni v bližini ravno v teku snemanje romantične nadaljevanke.

Notranjost? Mogoče kdaj drugič

Vstop v grad smo tokrat preskočili. Gneča pred vhodom sicer ni bila neobvladljiva, a dan je bil tako prijeten, da se je zdelo škoda zapreti se med zidove. Sprehod okoli jezera se je zdel boljša ideja.

Pot okoli jezera je dolga približno 1,5 kilometra, nezahtevna, dobro označena in obdana z drevesi. Vsakih nekaj korakov se je odprl drug razgled na grad – z leve, z desne, od spodaj, od zgoraj. Vsi kot nalašč za fotografijo. In priznajmo: grad je fotogeničen. Nič ne štrli čez rob, nobena plast ometa ne odpada. Skoraj sumljivo popoln.

Zgodovina gradu

Grad Trakoščan je bil zgrajen v drugi polovici 13. stoletja kot del obrambnega sistema na severozahodu Hrvaške. Sprva majhna utrdba, namenjena nadzoru pomembnih poti, je v naslednjih stoletjih večkrat zamenjala lastnike – med njimi so bili Celjski grofje, Ivaniš Korvin in rodbina Gyulay.

Leta 1584 je grad dobila rodbina Drašković, ki ga je obdržala skoraj 400 let. V 19. stoletju ga je grof Juraj Drašković prenovil v romantičnem neogotskem slogu, uredil park in ustvaril umetno jezero. To je bila zlata doba Trakoščana – grad je takrat postal prava plemiška rezidenca.

Po drugi svetovni vojni je bil nacionaliziran. Od leta 1953 je odprt za javnost kot muzej. V notranjosti si je mogoče ogledati zbirke orožja, pohištva, umetnin in dokumentov, ki pripovedujejo zgodbo družine Drašković in časa, v katerem so živeli.

Praktične informacije

Vstopnina:

• Odrasli: 10 €
• Mladi do 25 let in upokojenci: 7 €
• Otroci do 7 let: brezplačno
• Družinska karta: 25 €

Parkirišče: brezplačno, urejeno in tik pod grajskim hribom.
Okolica: idealna za družine, pare, skupine in tiste z željo po tišjem dnevu.
Gostinska ponudba: nekaj lokalov v okolici.
Priporočamo: sprehod okoli jezera, razgled z grajskega dvorišča, obisk med tednom.

Trakoščan je lepa zgodba. Ni skrivnostna, ni divja, ni razpokana – je kot grajska verzija nedeljske tortice iz slaščičarne. Vse na mestu, vse na ogled. In čeprav nismo šli v notranjost, nismo imeli občutka, da smo karkoli zamudili. Včasih je dovolj že razgled – in to, da lahko rečete: "Ja, tudi tu smo bili."

Več fotografij v spodnji galeriji ...