Zakaj je vreme na Štefanovo tako pomembno za kmete in vinogradnike?

26. december, dan po božiču, je v cerkvenem koledarju posvečen svetemu Štefanu, prvemu mučencu krščanstva. V slovenski ljudski dediščini pa ta dan ni imel le verskega pomena, temveč je veljal tudi za pomemben vremenski mejnik, zlasti za vinogradnike in kmete.

Opazovanje vetra, dežja in neurij na Štefanovo je bilo nekoč povezano z vprašanjem, kakšna bo prihajajoča letina. Stari pregovori so ohranili jasno sporočilo: »Če Štefana burja prinese, vinogradniku pridelek odnese.« »Dež na Štefanje obeta le malo žita drugo leto.« »Če na Štefanje burja buči, trta prihodnjič nič kaj ne obrodi.« V nekaj stavkih se zrcali strah pred vremenskimi skrajnostmi, ki so lahko že sredi zime napovedale težko leto.

Kdo je bil sveti Štefan

Sveti Štefan velja za prvega krščanskega mučenca. Po Apostolskih delih je bil eden izmed sedmih diakonov, znan po modrosti, pogumu in zvestobi veri. Zaradi javnega oznanjevanja je bil obsojen in umorjen s kamenjanjem.

Njegov god 26. decembra se v zahodnem krščanstvu obhaja že od zgodnjega srednjega veka, tudi na Slovenskem, kjer mu je posvečenih več cerkva in kapel. Čeprav je Štefanova zgodba duhovna, se je njegov god v ljudskem koledarju močno povezal z naravo in kmetijskim letom.

Zakaj burja in dež nista bila dober znak

Konec decembra je čas, ko je trta v mirovanju, polja pa počivajo. A prav v tem obdobju so močni vetrovi in obilne padavine veljali za opozorilo. Burja je pomenila nevarnost za izsuševanje tal, lomljenje mladih poganjkov in splošno nestanovitnost vremena.

Dež ob nizkih temperaturah pa je nakazoval razmočeno zemljo in možnost bolezni posevkov v prihodnji rastni dobi. Zato pregovor pravi, da burja na Štefana »odnese pridelek« – ne dobesedno, temveč kot simbol slabih razmer, ki se lahko odrazijo v manjši rodnosti vinogradov.

Podobno velja za dež, ki naj bi napovedoval skromnejšo žetev žita v naslednjem letu.

Štefanovo kot ogledalo prihodnosti

Ljudje so verjeli, da vreme na Štefanovo ni naključno. Kot dan takoj po božiču je imel poseben simbolni pomen: kar se pokaže takrat, se lahko razkrije tudi v prihodnjih mesecih. Zato so pozorno spremljali veter, padavine in občutek mraza.

Če je bil dan miren, hladen in suh, so to razumeli kot dober obet – za vinograde, polja in tudi za splošno stabilno leto. Če pa je burja bučala ali je padal dež, je to vzbujalo skrb.

Pregovori o svetem Štefanu niso le ostanek starega verovanja, temveč dragocen del kulturnega spomina. Spominjajo nas, da so konec leta naši predniki gledali v nebo ne le iz pobožnosti, temveč tudi iz skrbi za prihodnost. Ko danes na 26. december prisluhnemo vetru ali dežju, vemo, da ne napovedujeta usode letine – a v njiju še vedno odmeva modrost, ki je nekoč odločala o kruhu in vinu.

* Slike so simbolične