Mura v spominu, Mura v tišini – in knjiga, ki posluša

Ko sem prvič slišala za knjigo Tu se ne bo nikoli več šivalo antropologinje dr. Nine Vodopivec, sem jo želela prebrati kot nekakšno dopolnilo svoji raziskavi. Nisem pričakovala, da bom v njej našla natančno artikulacijo tiste tišine, ki sem jo slišala v glasu skoraj vsakega nekdanjega zaposlenega v Muri, s katerim sem govorila.

Ta knjiga ni le zgodovinsko poročilo o propadu podjetja. Je izjemno pomembna študija izgube – osebne, telesne, družbene, identitetne. Vodopivec z izjemno občutljivostjo beleži pripovedi ljudi, ki so vzpon in propad tovarne Mura doživeli na lastni koži. Kar je mene med pisanjem teh člankov pogosto intuitivno ganilo, je ona znanstveno razložila in vpisala v širšo sliko deindustrializacije in neoliberalnih preobrazb v Sloveniji.

Več kot zgodovina: knjiga o čutenju, ki ni imelo jezika

Pripovedi delavk pogosto ostajale na ravni telesnega, občutenega, celo neverbalnega. Ko sem sama zbirala spomine, sem opazila isto. Ljudje niso znali povedati, kaj točno jih boli – pa ne zato, ker ne bi želeli govoriti, ampak ker niso imeli jezika, ki bi ubesedil družbeno bolečino. Knjiga ponudi ta manjkajoči jezik – spoštljivo, tiho, pa vendar prodorno.

Vodopivec pokaže, da Mura ni bila le tovarna, temveč nosilka socialnih razmerij, skupnostne identitete in vrednot dela, ki so segale globoko v zasebna življenja. Ko se je zaprla, je šlo za več kot finančno izgubo. Šlo je za izbris vloge, za porušeno samopodobo, za nevidno razgradnjo dostojanstva.

Ko družba izgubi interes, izgubi tudi spomin

Ob branju knjige sem razumela, zakaj so ljudje, s katerimi sem govorila, pogosto rekli: "Saj to nikogar več ne zanima." In res – stečaj Mure je bil sicer medijsko izpostavljen, a globoko doživljanje izgube je ostalo nevidno, prezrto. Vodopivec poudarja, da je bila ta izguba individualizirana in depolitizirana – kot da so ljudje sami krivi, ker niso "našli nove priložnosti". A v resnici so bili del sistemske spremembe, ki ni prepoznala njihove vloge, izkušenj in teles.

V tem je knjiga neprecenljiva: vrne delavkam in delavcem besedo, kontekst in dostojanstvo. In poveže posamezne zgodbe s procesi, ki so presegali lokalno skupnost – pove jih z zgodovino industrializacije, z nacionalnimi politikami dela, z neoliberalnimi rezovi v socialno državo.

Mura kot simbol in kot rana

Knjiga govori o Muri, a ne ostaja ujeta v njej. Dotika se tudi drugih tekstilnih tovarn, drugih delov Slovenije. A Mura je simbol – in kot pravi naslov knjige: »Tu se ne bo nikoli več šivalo«, ta izjava ni le o tekstilu. Gre za zavest, da se je nek model skupnosti, življenja in pripadnosti za vedno končal.

Pisanje serije člankov je intuitivno in osebno. Branje knjige Vodopivec pa mi je dalo analitično globino – razumevanje, da so zgodbe, ki sem jih poslušala, družbeno pomembne, politične in vredne arhiviranja. In da je moja vloga kot zapisovalke teh pripovedi majhen prispevek k temu, da ne izginejo brez sledu.

O knjigi:

• Nina Vodopivec – Tu se ne bo nikoli več šivalo
• Založba Sophia, 2021
• Antropološka in zgodovinska študija o doživljanju izgube dela na primeru tovarne Mura in drugih slovenskih tekstilnih tovarn. Knjiga se osredotoča na telesne, čustvene in družbene vidike deindustrializacije ter opozarja na sistemske spremembe, ki so izkušnje delavk potisnile v pozabo.

Če bi še kdo želel razumeti Muro:

Če vas zanima, kaj je Mura pomenila – ne v številkah, temveč v telesih, ritmih in spominih ljudi – je ta knjiga obvezno branje. Ne le za zgodovinarje ali antropologe, temveč za vse, ki še vedno slišimo utrip nekdanjih strojev – čeprav le v tišini.

Preberite še:

• Dorjan Zorman: Ohranjanje spomina na Muro je poklon tistim, ki so vanjo vložili svoje znanje in delo
• Sto let Murine zgodbe: več kot tovarna, več kot obleka
• Začetki tovarne Mura (1925–1945): Temelji tekstilnega imperija v Murski Soboti
• Kako je Mura oblekla generacije: Družbeni in gospodarski vpliv med 1945–1980
• Zaton tekstilnega velikana: Mura od osemdesetih do propada (1980–2009)
• Kako je Mura krojila svet slavnih - in predvidela prihodnost
• »Ko so zaprli Muro, se je zdelo, kot da so ugasnili mesto«
• Nitke spomina: »Oče je zdravil delavke, Mura pa je oblikovala mesto«

Foto: Osebni arhiv Jana Bohar, Bobo